Azija : 2025

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 12

Ko sem na njeno vprašanje “Are you travelling alone?” in za tistim še verbalno pritrditev, da ona prav tako, ter: “There aren't very many people here who travel alone,” povzel, da odslej pač noben od naju ne bo več sam (zlasti jaz, ubožec, kajne, ki sem se še tisto jutro valjal med rjuhami najljubeznivejše možne gostiteljice na otočju Indonezije in jedel razne dobrote iz njene kuhinje in kaj vse še).

Ko sem se naslednji večer preselil v že tretjo sobo tistega hotela – in ta je bila končno tisto, zame najoptimalnejše: stran od antipatično oglašajočih se grlic v kletkah tik pod balkoni in pa z razgledom na morje –, sem ji, prijazno radovedni in tudi uslužni oziroma moralno sodelujoči pri vsej tej moji podjetnosti za hec omenil, da se, če ji je soba všeč, lahko mirno tudi ona preseli vanjo – postelja notri je namreč dvojna.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 11

Neko soboto sem se preprosto in jadrno odločil, da grem – in niti dejstvo, da ni bilo več prostih sedežev v ekonomskem razredu letala za Denpasar, me ni ustavilo: doplačal sem pač tistih petnajst dolarjev (kar je za tamkajšnje razmere dokajšen denar – polovica povprečne delavske plače, konkretno) za biznis klas, in se še isto popoldne že lahko tamkaj v Sanurju v osebni izvedbi pogajal za ceno hotela na obali.

Nisem se še takorekoč niti dobro nastanil, ko me je, tretjič ali četrtič pač še vedno po uvodnih opravkih gredočega mimo njene terase v našem hotelu, ogovorila čedna, športno vitka svetlolasa gospodična mojih let z Nove Kaledonije, za moje pojme nenavadne otoške dežele nekje za bogovim hrbtom.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 10

“No visits today?” “No visits today,” se je – nekaj večerov zapored – ob prijaznem nasmehu na obrazu glasil moj odgovor pred spanjem.

Gostiteljici, ki je že s samo svojo navzočnostjo kajpak preprečevala vsako možnost količkaj izdatnega druženja s to ali ono mikavnejšo osebo zame ustreznega spola (kakšno tako, naprimer Dewi z velikimi primatskimi ustnicami in zobmi ter krepkimi boki in vitkim stasom, sem spoznal v telovadnici za fitness in aerobiko, in dolgo sem se z njo nekoč tam na terasi menil… Renee, prodajalka v veleblagovnici Matahari, pa me je po svojem končanem delovniku tamkaj, kjer sem bil res dobra stranka, ravno obdanega s celo jato njenih kolegic, neženirano povabila v zgornje nadstropje – na karkoli že je tam bilo), sem potem ubežal na Bali.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 9

Pa je bilo. Strastno pijan večer; in potem – še preden bi me iz spanja vrglo nevšečno tuljenje tistih zvočnih instalacij z versko podstatjo iz hudo bližnje okolice – me je morda okrog treh zjutraj zvilo od znotraj.

Še pet, šest, morda celo sedem ali osem dni nisem do konca okreval. Hodil sem sicer tudi ven, celo na bazen in te reči (brez skrbi: brez kakih zagatnih posledic), ampak lastnosti mojih ekskrementov so bile še dolgo časa skoraj identične tistim, ki jih premore vsebina tamkajšnjega vodovoda.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 8

Tudi tista druga zadeva, črno vino, z vonjem ni dajala vtisa o pokvarjenosti; zato pa je bila konsistenca – ali kako naj se temu reče – popolnoma motna, spominjala je na kavo. Okus – ojej, ja, tudi tega sem se lotil preverjati, in bilo ga je več kot pol steklenice… – je bil pa tudi za silo okej.

A smo al nismo, sem seveda junaško rekel, in kmalu ni bilo več tudi te; na vrsto je prišla samo še tista neoporečna buteljka, ki je seveda v slast tudi kmalu stekla po grlu.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 7

Smejati sem se začel: “Mar ne veš, da se vino, ko ga enkrat odpreš, potem hitro pokvari. Postane kis. Z njim si lahko zdaj še kvečjemu pri kosilu poliješ solato.”

“Ampak mi ne kisamo solate”, me je mimogrede spomnila.

“No, saj ni pomembno. Prinesi te flaše, pa da vidimo.” Prebil sem se skozi preperela zamaška ene in druge že davno načete steklenice in povohal. Nič kislega. Tisto belo vino, ki ga je bilo v prvi kakšna dva, tri deci, je dišalo po stari, rekel bi lahko celo nekam žlahtni kapljici. Tudi barva je bila ustrezna – in zakaj ne bi bil torej še okus. In bil je. Hura. Zaklad. In se ga je počasi z veseljem pilo.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 6

Bili so trezni večeri in bili so tudi tisti pijani. No – če govorimo le o Javi –, eden je bil pravzaprav dovolj. Čeprav, kot se nemara spomnite, mohamedanci ne pijejo alkohola. In prav to je bil posreden, toda nesporen vzrok za neko mojo precej brezglavo dejanje:

Yayah mi je nekega dne omenila, da ima na zalogi tri steklenice vina, nekaj od tega (ne spomnim se več, ali eno ali dve) iz Južne Amerike, drugo pa iz Evrope. Ena sama morebitna pomanjkljivost da je morda pri tem: dve sta bili pred enim letom že odprti, in notri je morda le še pol, morda tudi še manj vsebine. O!

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 5

Ampak deset dni – to je dovolj časa za marsikaj, sploh pa med dvema, ki se v tem smislu že poznata in kjer so nekatere faze v razvoju določenih podvzetij potemtakem docela redundantne…

Čeprav je bila hiša nekoliko polna – v zgornjem nadstropju gostiteljičin brat, najeti šofer in služkinja; spodaj pa mimo nje in mene tudi njena devetletna hči, sicer zelo prikupna, a sčasoma je postajala tudi nekoliko ljubosumna name –, priložnosti za nočna srečanja in zbliževanja ni manjkalo. Še zlasti, če vam razkrijem, da je najini sobi delila edinole kopalnica. Skupna. Hej.

Artur Štern (se nadaljuje)