No, in
zakaj to zgodbico uvrščam v to poglavje, med tiste implicitno erotične – ja,
zato vendar, ker se mi je navzlic vsemu sicer običajnemu dogajanju pri tem
počasi le začelo vse bolj jasniti, da je fant morebiti homič. Malce prevečkrat
in za predolgo je mladeničeva dlan postala na mojem kolenu, ali pa me je na primer
njegova roka objemala ves čas, ko sem mu na zaslonu praktično kazal in
razlagal, kako si uredi naslov za elektronsko pošto. In s čim sem se ga
naposled – bolj po sreči kot diplomatsko za vselej otresel?
Na poti
domov naju je s tem dvajsetletnim pobom meni nikdar dokončno razjasnjenih
motivov ujela nevihta – in premočena sva bila do kože; le da sem imel jaz pri
tem na sebi lahka in kratka oblačila, ki so se v drugi fazi vožnje tudi že
skoraj posušila, on pa je bil v dolgih hlačah in čevljih, ter povrh srajce celo
v suknjiču.
Artur Štern
(se nadaljuje)
