S kolesom od Kirgizistana do Nepala 2

Američanka, ki je prva z avtobusa dobila svoje kolo, je povsem logično najprej odpeljala kolo in se nato nameravala vrniti po torbe. Napaka! V trenutku, ko se je odpravila nazaj, smo zaslišali glasno kričanje in pritekel je vojak s pripravljeno puško, uperjeno vanjo in z nedvoumnim izrazom na obrazu prepovedoval vrnitev na kirgiško stran. Vsi tam okrog smo se ustavili in šokirano opazovali dogajanje. Ker sem bil najbližji, mi je vojak pomignil, da naj prinesem njene torbe. Medtem ko sem jih prinašal, je v s škornjem v peščena tla točno na sredini slavoloka označil namišljeno mejo, Američanki pa dovolil priti do razdalje kakšnega metra od tiste črte. Isto je dovolil meni, nato pa sva se morala krepko nagniti drug proti drugemu, da sem ji lahko podal torbe. Ostalim je to bila poučna lekcija: vsi smo vsak svoje torbe natovorili na svoja kolesa in jih peljali čez mejo tistih 20 metrov do kitajskega avtobusa.

(odlomek)

S kolesom od Kirgizistana do Nepala

Luka Romih: Tibet
Tibet. Divja dežela, od vseh najvišje ležeča, osamljena, mrzla, brez dreves, pa zato z ljudstvom, ki je eno najbolj trdoživih na svetu. Večkrat sem slišal o ljudeh, ki so bili tam. O vsej divji lepoti planote, ki meji na najvišje gorstvo na svetu in ima z njim tudi veliko skupnega. Da bi tam kolesaril? Kje pa, saj komaj prideš noter. Kitajci budno pazijo. Pa vendar sva z Gorazdom sredi zime videla diase pri nekom, ki je tam že bil. S kolesom. Že pred leti. Ko so se diasi zaključili, sva se spogledala in se režala na vsa usta. Hitro je bil dogovorjen čas odhoda.

(odlomek)

Kamela na taksiju 5

Posedli so se na robu ceste, iz prtljažnikov privlekli malico in začeli kuhati čaj. Vse najine razlage, da imava čez nekaj ur let iz Tel Aviva, jih sploh niso zanimale.
Na drugem bregu hudournika je prav tako obstalo nekaj taksijev. S potniki, ki so bili večinoma Evropejci smo prišli na preprosto in genialno zamisel, da zamenjamo taksije. Nekaj časa je sicer trajalo, da smo idejo razložili voznikom, vendar smo se na koncu nekako sporazumeli. Vsak je s svojo prtljago bos prebredel tekoče blato in se presedel v taksi na drugem bregu.
Ura je bila sicer že dve zjutraj, vendar naju je od tu dalje, pa vse do konca spet spremljala sreča. Ker sva bila že utrujena od vseh možnih naključij, naju sploh ni več motilo, da smo zadnjih 50 km do Tabe spet prevozili skoraj brez luči.
Mišo Goriup
(odlomek)

Kamela na taksiju 4

Trajalo je skoraj dve uri, da smo se zopet vrnili v približno 50 km oddaljeni Sharks Bay. Predstavnik agencije nama je nemudoma preskrbel nov prevoz, tokrat z vsemi lučmi. Medtem se je o nesreči že razvedelo in morala bi počakati na prihod policije, ki bi naju zaslišala o okoliščinah nesreče. Ker se je nama že zelo mudilo, sva se naredila neumna in jo s taksijem nemudoma pobrisala.
Dobršen del poti proti Tabi je minil brez posebnosti. Nenadoma pa je vozilo, ki je že nekaj časa, po skoraj čisto prazni cesti vozilo pred nami, nenadoma izginilo. Naš voznik pa se je komaj zaustavil na robu, približno 60 cm globokega hudournika iz redkega blata, ki je popolnoma prekrilo vozilo pred nami. Nebo je bilo popolnoma jasno in v zadnjem tednu nisva videla niti kaplje dežja. Hudourniški fenomem so mi šele kasneje pojasnili izraelski prijatelji.
Mišo Goriup 
(odlomek)

Kamela na taksiju 3

Voznik je kamele zagledal nekaj metrov pred nami in trk je bil neizbežen. Eno od kamel v karavani je zadel točno na sredino. Ker je visoka več kot dva metra, jo je avto zadel v noge in se je s svojimi več kot 500 kg prevrnila naravnost na streho avtomobila. V trenutku so popokale vse šipe, streha pa se je udrla tako, da se je tam, kjer je bilo prej vetrobransko steklo, skoraj stikala s pokrovom motorja.
Na srečo smo jo vsi v avtomobilu, razen nekaj prask, zaradi razbitega stekla, odnesli brez poškodb, kameli pa ni bilo več pomoči. Ko smo zlezli iz razbitega vozila se je začel glasen prepir in vpitje, med voznikom in beduini, verjetno o tem, kdo je kriv za nesrečo.
Mišo Goriup
(odlomek)

Kamela na taksiju 2

Razložili so nama, da je hotel zaradi židovskih praznikov popolnoma zaseden. To se je kasneje ponovilo še v vseh ostalih hotelih v Eilatu. Pri iskanju sobe nama tudi potapljaška agencija ni mogla pomagati. Po dolgem prerekanju sva sprejela edino možnost, ki nama je ostala - spanje v spalnih vrečah na čolnu, ki ga je agencija čez dan uporabljala za prevoz potapljačev na bližnje lokacije.
Naslednji dan je bila meja odprta in safari je stekel tako, kot je bilo načrtovano - dva potopa na dan, vožnja s terenci, večerje ob tabornem ognju, spanje v puščavi. Z eno besedo - pravljica.
Na dan, ko sva se morala vrniti v Izrael, smo bili v naselju Shark Bay, v bližini Sharm El Sheika. Načrtovali smo še dva potopa na koralnih grebenih v bližini. Tu pa se je zopet vse zarotilo proti nama.
 Mišo Goriup
(odlomek)

Mišo Goriup: Kamela na taksiju

V letih od 1990 pa do 1995, sem dokaj redno poslovno potoval v Izrael, kjer sem seveda uspešno združeval poslovne interese in potapljaško strast. Tako je bilo tudi jeseni 1992, ko sva se s sodelavcem Janezom, po uspešno opravljenih poslovnih razgovorih v Tel Avivu, z najetim avtomobilom odpeljala v Eilat. Izrael na Rdečem morju premore približno toliko obale kot Slovenija, vendar na svojem majhnem koščku obale uspešno združuje naftne in tovorne terminale, vojaška oporišča, hotelski turizem, jadralce na deskah, zaščitena območja naravnih parkov in potapljače. Potapljači iz vsega sveta opravijo na tem majhnem, vendar prekrasnem koščku Rdečega morja, vsako leto na desettisoče potopov.
Mišo Goriup 
(odlomek)

Vlaki v Južni Aziji

Če ni kamiona 2

Če ni kamiona

Promet na Kitajskem

Sirija: Vojaška budnica 3

Gregor Födransperg – Fedr
Še naprej so preiskovali vedno širšo okolico šotora, komandant pa me je vsake toliko časa skušal pomiriti z “No problem.” Ko je s ceste pripeljal še tovornjak in je prvi oficir v japonkah odšel do njega, sem že mislil, da so prišli naložit kolo, vendar je kmalu zatem brez mene odpeljal, komandant pa mi je nakazal, naj pospravim šotor in rekel: “You must go Damaskus.” “Now?” Ura je bila tri zjutraj. “Yes, now. Here is very dangerous.” Nekaj je omenjal kamion ali avtobus, češ da se lahko peljem.
V rekordnem času sem pospravil šotor in spakiral kolo, komandant, tip, ki me je odkril in dva vojaka, pa so me pospremili do ceste in nekako brezvoljno poskušali ustaviti prvi kombi, ki je pripeljal mimo. Nato mi je komandant rekel: “You go!”. Ni mi bilo čisto jasno, kaj naj bi naredil, in začel sem hoditi ob cesti, četverica pa je sledila nekaj korakov za menoj. Po nekaj metrih sem se ustavil in vprašal, ali se lahko odpeljem naprej. “Yes, yes, you go!” Zavihtel sem se na kolo in se v trdni temi kot kamikaza brez luči odpeljal po dolgem klancu navzdol.
(odlomek; Foto: Janin)

Vojaška budnica 2

Gregor Födransperg – Fedr Sirija:
Res je imel nekakšne maskirne vojaške hlače in škornje, ampak jakna je delovala civilno, in predvsem ni bil oborožen. In ni mi pokazal nobene legitimacije, tako da mi še na kraj pameti ni padlo, da bi mu dovolil, da moj potni list – popotniško svetinjo – odnese v temo! Odločno sem mu ga vzel iz roke in mu pokazal vstopni vizum ter stare štampiljke. Ko sem videl, da mu tako ali tako nič ne pomenijo, sem kar po angleško nekaj blebetal o tem, kako sem tisti dan prikolesaril iz Libanona, medtem pa sem pospravil potni list v žep. Videti je bilo, da ga moje dejanje ni nič ujezilo, prižgal si je namreč cigareto.
Nato se je pričelo čakanje na hudem mrazu. Sicer sem si oblekel velur, vendar sem imel oblečene le kratke hlače. Čakava, čakava, možak kadi in venomer nekam živčno pogleduje v smer, v katero je izginil njegov kompanjon. Po približno pol ure se je v temi pojavil obris šesterice ljudi, in možak jim je šel nasproti. Najprej sem celo pomislil, da me bodo številčno okrepljeni oropali, vendar sem hitro videl, da so vojaki, uniformirani in oboroženi z avtomatskimi puškami, AK-47 in M-16. Tu ni diskriminacije med bivšima vojaškima blokoma. Poveljnik, sicer v civilni obleki in japonkah, prijazno reče “Good morning,” in razveselil sem se, da končno nekdo govori angleško, vendar sta bili žal to skoraj edini besedi. Kasneje je zmogel še “Routine.”
Vojake je razporedil tako, da so me obkolili, in kovinski zvok pušk v mesečini je bil prav srhljiv. Za trenutek me je celo spreletelo, da me bodo v temi likvidirali, in moram priznati, da občutek ni bil niti najmanj prijeten. Poveljnik je bolj temeljito od svojega predhodnika pregledal moj potni list. Nato je polovici vojakov ukazal, naj preiščejo okolico šotora, in ko so, brez svetilk, to dokaj hitro opravili, jih je še nekajkrat poslal nazaj k delu. Kmalu je iz teme prišla še trojica, en oficir z dvema vojakoma, in očitno je bilo, da je imel prišlek znatno višji čin od prvega, saj so mu vsi izkazovali molčeče spoštovanje, pa tudi dostojanstven in urejen je bil bolj, čeprav v maskirni uniformi. Tudi angleško je nekaj znal, čeprav je bil zelo redkobeseden, sam pa tudi nisem bil ravno klepetave volje. Tip, ki me je odkril, je govoril, da zna rusko - vendar nisem razumel nič drugega kot to, da ga je predstavil kot komandanta.
(se nadaljuje)

Fedr: Vojaška budnica

Gregor Födransperg –Fedr:  Sirija

Po prehodu libanonsko-sirijske meje sem zaradi dolgega klanca in predvsem neugodnega vetra zmogel le še kakšnih dvajset kilometrov, in ne cilja za ta dan - Damaska - kakor sem za tisti dan načrtoval. Kmalu po prevoženem pet tisočem kilometru mojega kolesarskega potovanja okrog Sredozemskega morja sem se utaboril v mlad borov gozdič. Čeprav sem bil zelo blizu ceste, so me drevesa dobro zakrivala, in preden sem zaspal, sem še razmišljal o mojih izkušnjah z divjim kampiranjem v Siriji. Niso bile ravno najboljše in čeravno nisem imel nobenih težav, moj tabor skoraj nikoli ni ostal skrit, kot sem vedno načrtoval. Ponavadi so me odkrili okoliški prebivalci in me vedno vabili prenočit k njim, in le stežka sem jim vedno zagotovil, da sem v šotoru čisto v redu, nisem jim pa seveda zaupal, da imam včasih ponoči rad mir in samoto. Po kretnjah sodeč jih je najbolj skrbelo, da bi imel težave s kačami ter škorpijoni, šotorov, ki bi bili varni pred takšnimi nočnimi gosti, kot tudi pred komarji in podobnimi zvermi, pa niso vajeni.

(odlomek)

Džuleee, Džuleee 2

Se razume, da smo močno stiskali pesti. Potovali smo z dvema jeepoma – od katerih je bil eden pojoč, drugi pa tih. Lahko si mislite zakaj, saj smo v prvem veselo prepevale, drugi pa se je nad prepadi vozil kar molče. Kadar so bili pod nami prepadi, so bile iz pojočega jeepa slišati le tezejsko pesem: In manus tuas pater.

Hvala Igor (naš zborovodja), ker si nas naučil tako praktično pesem! Tako je bila vožnja sigurno bolj varna.
Pot nas je vodila po vaseh in prelazih, ves čas gor in dol, s postanki v čajnicah, do naslednjega tabora. Domačinke so nam bile še posebej všeč. Ta samozavestna ženska bitja so nas povsod radovedno opazovala. V vasi Hinju smo bile tako razpoložene, da smo jim priredile kar koncert slovenskih pesmi.
(odlomek; Foto: Janin)
Mojca Gorjan

Mojca Gorjan: Džuleee, Džuleee

Mojca Gorjan: Indija

Tako so nas pozdravili ladaški prijatelji, ko so nas pričakali na letališču v neposredni bližini Leha in nam okoli vratu obesili šale dobrodošlice. Potem smo se v tradiciji indijskega prometnega kaosa odpeljali do guest housa v Changspa, k prijatelju Esheyu Tundupu, ki je sicer tudi ravnatelj Lamdon model school v Lehu. Že lansko leto sem na srečo bivala v njegovem guest housu, na srečo zato, ker sem si želela spoznati indijski šolski sistem in obiskati kakšno ladaško šolo. Vendar je lani zmanjkalo časa, tako, da sem očitno morala letos priti še enkrat, da opravim svoje “poslanstvo”. Letos sem s seboj pripeljala še 6 prijateljic in svojega sina, ki pa jo je po tednu dni mahnil po svoje.

Prve dneve smo porabili za obvezno aklimatizacijo, saj na višino 3500 m nismo ravno navajeni. Zato smo pridno obiskovali templje in festivale, se vzpenjali na Shanti stupo in na trdnjavo nad Lehom. Ko smo bili lačni, smo zavili k Arjunu v njegovo Garden Restaurant. Seveda ne kar tako brez veze.
(odlomek; Foto: Janin)

Iz popotniškega kiber-dnevnika 4

Marko Šenk – Popotniška iniciacija po indijsko ali “Kako je savršio smrdljivac Massey”

Neka Danka mi je nekoč razlagala o tem, kako se v popotniških večerih ob pivu v pomanjkanju tem za pogovor, le-ta kategorično konča bodisi pri “Kdaj v kateri državi najstniki začnejo s spolnimi odnosi” ali “Eksotičnih izkušnjah s stranišči”. Tako bi tokrat iz dnevnika potegnil eno takih, saj se mi zdi tako zelo prvinsko popotniška in sem jo zato tudi naslovil Popotniška iniciacija. Prav tovrstne prigode pa, vsaj tako se mi zdi, ravno v Indiji pogosto prerastejo v stereotipne, celo mitske štorije. Tole je ena takih. Napisana v prvi osebi, zavoljo večjega učinka. Vzeta neposredno iz zaprašenega dnevnika.

(odlomek; Foto: Janin)

Iz popotniškega kiber-dnevnika 3

Marko Šenk Indija 

Mi pove, da je iz Jaisalmerja. Zadnjega mesta pred puščavo Thar, ki se razprostira med Pakistanom in SZ Indijo. Menda mi bo naredila nekaj čudovitega…hop in že stiska nekaj črnega na mojo dlan. Nezaupljivi del mojega jaza je takoj pomislil, da gre za kako neslano šalo s kameljim drekom ali kaj podobnega. Ljudje so se že privoščljivo muzali. Nak. Pa je prej dišalo po suhih slivah ali figah. Na koncu je bilo sicer treba nekaj plačati, a ker sem se zapletel v igrico in je izgledalo prav kul, se je spodobilo. Vsaj meni se je tako zdelo. Moški del uličnega občinstva pa se mi je vse bolj porogljivo režal. “To je za ženske…” me prezirljivo končno pouči eden od njih. “Noben Indijec ne bi nosil tega”.
(odlomek)

Iz popotniškega kiber-dnevnika 2

Marko Šenk –  Indija

Pa da ne bo pomote. Prav nič nimam proti beračem in dajanju vbogajme. A v Indiji se ti odnos do miloščine in občutek za zdravo mero izostri. Menim, da je tako tudi prav. Indija že svojo dolgo zgodovino – iz svoje duhovne misli - goji kulturo miloščine, ki bi se Zahodnjaku zdela naivna. A nemalokrat izpade naiven prav Zahodnjak, ki v valovih duhovnega preporoda, skuša staliti svoje mrzlo srce z brezkompromisno dobrohotnostjo. Popotniki govorijo zgodbe o tem, kako je nek premožni zahodnjak iz sočutja do invalidnih beračev kupil nekaj sto vozičkov, kasneje pa ugotovil da se z njimi prevaža peščica, večina pa jih je prodala, porabila denar in ohranila svoj “status usmiljenja”. Ali pa tista o materi z otrokom, ki prosi za hrano, nato pa jo odnese nazaj v trgovino in zamenja za gotovino. Z dobrohotnostjo najbrž ni nič narobe. In modremu tudi mrzlo srce ne pristoji.
A pravzaprav sem želel govoriti o nečem drugem. To, kar se mi je zgodilo današnjega vročega popoldneva je tisti “žmoht”, zavoljo katerega ti dežela zleze pod kožo ali pa v nekaj dneh zraste čez glavo.

(odlomek; Foto: Janin)

Marko Šenk – Iz popotniškega kiber-dnevnika

Marko Šenk Indija

V tekstu, ki sledi se boš bralec potopil v virtualno doživljanje popotnikovega potepa po Indiji, od začetka februarja do konca aprila.

Predstavljaj si, da si nekje v virtualnem svetu kliknil na gumb z napisom “Popotnikov kiber-dnevnik” in naslednji hip že vstopil v njegov resnični čas in prostor. Pravzaprav niti ne veš kdaj in kje se je začelo. Vstopil si pač na eni od postaj. Skozi ena od vrat, ki jih v določenih časovnih intervalih popotnik odpira s pomočjo sodobne priprave kodiranja sporočil prek elektronskega medija imenovanega medmrežje. Danes je ponedeljek, 10. februar. Ura je petnajst minut čez devet zvečer. Popotnika spremlja sopotnik Janez. Marin, ki naj bi se pridružil kasneje, se ni javil že nekaj dni. Pa naj bi se dobili prav tu – na znameniti puščavski tržnici, v svetem mestu Puskhar. Morda je obtičal v kakem mestu. Ali pa spremenil načrt.
Vzzzzzrrk, zabrni procesor. Že vstopiš.

(odlomek; Foto: Janin)

Pomoč pride, ko jo potrebuješ 2

Ksenija Tratnik: Indija

Pozno popoldne smo prispeli v kraj Daroga Khera, predmestje Lucknow-a, ko se je veriga zopet strgala. Le kako bomo nadaljevali, imeli smo še 15 kilometrov do mesta. Veriga se je strgala ravno pred čaj shop, pred enostavno prodajalno čaja, kakršnih je na tisoče po vsej Indiji. Tako smo vsi trije še preden smo sploh začeli ugotavljati kako naprej, naročili čaj. V tej čajnici, zbiti lopi s kerozinovim ognjiščem na katerem je stal aluminijast lonec z mešanico čaja, mleka in veliko sladkorja sta se pojavila tudi dva možakarja, ki sta zvedela za naše težave. Bila sta brata. Želela sta, da jim Cyril pokaže verigo, da vidita v čem je problem. Veriga je bila v plastični vrečki in Cyril jih je opozoril, da je zelo umazana.

(odlomek; Foto: Janin)

Ksenija Tratnik: – Pomoč pride, ko jo potrebuješ

ob Gangesu

Ksenija Tratnik: Indija

Vozili smo po Gangeški nižini. Pravzaprav je vozil Cyril, šestletna hčerka Maša je sedela vmes in jaz zadaj, naslanjajoč se na zadnji prtljažni kovček motorja Yamahe-Tenere. Naš namen je bil še isti dan priti do Lucknow-a, kjer smo imeli prijatelje, da z njimi preživimo divali, enega izmed najbolj glasno pokajočih praznikov v Indiji. Za nami je bilo že dva meseca Pakistana in zopet smo se vrnili za naslednja pol leta v Indijo. Naš motor pikapolonica, kot smo ga imenovali, ker ga je Cyril prebarval pred potjo v rdeče s črnimi pikami (odtod ime), da ne bi bil tako vabljivo markanten, je zaradi slabih poti po Karakoramu in vseh ostalih dolinah severnega Pakistana imel že tako zlizane gume, da smo bili tudi med baikerji prava atrakcija in ni bilo malokrat, da so nas slikali vse tri na našem motorju, kot zanimovost na poti. Eno gumo smo potem kupili na Sri Lanki, kjer smo jo edino lahko dobili, vse ostalo je pa tako delalo kot švicarska ura, čeprav je bil motor japonski. Še BMW-ji so imeli več težav posebno z (valve) ventili. No ja, pa šest špic za kolo je šlo že v polpuščavskem Balučistanu, sredi ničesar, kjer smo poštopali pick up, ki nas je skupaj z motorjem prepeljal 120 kilometrov stran v Quetto, kjer smo dobili špice iz starega motorja BSA, ki so zdržale še preostali del potovanja in držijo še danes.

(odlomek; Foto: Janin)

Nevarnost v raju 5: Nimajo orožja!

Arne Hodalič: Indija5 

Smešno in absurdno, da ne bilo mogli biti bolj. Če... če ne bi naš kapitan v rusko-afagnistanski vojni skoraj deset let uril mudžahedinske upornike, ki so se borili proti ruski vojski iz svojih baz v Pakistanu in če (ta če je bil precej bolj resen), če ne bi bila naša džunka zaradi možnih piratskih napadov v jugovzhodni Aziji do zob oborožena. Kar nekaj ameriških pušk M16, štirje trombloni, pištola za osebno obrambo za vsakega člana posadke, 40.000 nabojev, nekaj ročnih bomb in granat...
Na Andamanih ni organiziranega piratstva in prav nobene bojazni za take napade, zato smo orožje pospravili v posebno skrivališče, ki ga je skoraj nemogoče odkriti. Pa vendar. Štirje v delavske kombinezone oblečeni specialci so iz torb potegnili orodje in začel se je pregled! Kaj pa Rajah? V roki je držal šop faksov in dopisov, ki smo mu jih pošiljali že skoraj leto dni iz Pariza, saj nam je Olivier zatrdil, da je njegov "prijatelj" zanesljiv. V papirjih ni bilo nobene skrivnosti... (odlomek; Foto: Janin)

Nevarnost v raju 4 - Turisti po službeni dolžnosti

Arne Hodalič Indija 4

Končno smo stvar okoli dovoljenj vzeli v svoje roke in ugotovili, da sploh ni nikakršnih težav s papirji in da je denar, ki naj bi ga Rajah potreboval za podkupnine pristaniškim uradnikom lepo romal v njegov žep. V dveh dneh smo imeli potrebna dovoljenja, ostal je le problem namena našega obiska, saj se pristaniška policija kar ni hotela zadovoljiti z našo razlago o tem, da smo le turisti na obisku tropskega paradiža. Padla je odločitev: zaigrali bomo prave turiste in se kakšen teden potapljali, sončili in kopali, tako da se bodo sumi oblasti razblinili. Naš prvotni načrt bomo poskušali uresničiti kasneje. Rajah je bil nekam zlovoljen, mi pa smo odpluli do bližnjih otokov na rajsko potapljanje in lenarjenje, ki nam je prišlo kar malo prav.

(odlomek; Foto: Janin)

Nevarnost v raju 3 - Napad na Indijo

Arne Hodalič: Indija

Dnevi v Port Blairu so se vlekli kot kurja čreva, dela ni bilo nobenega in z antropologom francoske akademije znanosti, ki se je prav zaradi plemena vkrcal na našo jadrnico sva se odločila, da odideva malo v notranjost otoka. Baje so se v zadnjem letu nekateri Jarawaji navadili na avtomobile in se včasih pojavijo ob cesti, ki pelje skozi rezervat. Najela sva taksi z obveznim šoferjem in se odpeljala. Cela vrsta vojaških kontrol in podpisovanje neštetih papirjev, a na koncu sva se le znašla na cesti v rezervat. Precej dolgočasna vožnja in vsakih nekaj kilometrov tabla. 
(odlomek; Foto: Janin)

Arne Hodalič - Prvi načrti

Arne Hodalič Indija 2

"Potrebovali bomo neprobojne jopiče in lažjo oborožitev v primeru nenadnega napada! Jeklene konice njihovih puščic lahko prebijejo tudi avtomobilsko karoserijo." nam je v Parizu med sestankom za bodočo odpravo dejal Olivier Blaise eden redkih Evropejcev, ki mu je uspelo z domorodci plemena Jarawa preživeti dva dni na plaži pod kokosovimi palmami otoka Srednji Andaman. Lep začetek! "La Boudeuse" je med tem plula proti otočju v Indijskem oceanu, jaz pa sem premor med odpravo na otočju Mentawai in pa bodočo andamansko avanturo izkoristil za kratek skok v Pariz in sestavo "bojnega" načrta za obisk plemena. Z jadrnico bomo zapluli proti obali, kjer živijo domorodci, v morje bomo ponoči spustili gumenjak z motorjem in se izkrcali na plaži. Čoln bomo skupaj z motorjem zakopali v pesek, da zakrijemo sledi, La Boudeuse pa bo odplula na odprto morje v internacionalne vode in se po nas vrnila čez tri tedne. Seveda pa se bodo tam naše težave šele začele, saj domorodci ne dovolijo nikomur, da se izkrca nenapovedan in predvsem neopažen. Ker indijska mornarica in obalna straža s helikopterji kontrolira celotno področje, malo zaradi plemena, malo pa zaradi neposredne bližine vojnih baz, je bila celotna operacija precej tvegana. Torej obilo težav na obzorju!
(odlomek; Foto: Janin)

Arne Hodalič

Arne Hodalič

Dom? Kje pa to sploh je? Kaj pa, če sem le preveč potoval ... V mislih začnem preštevati tedne, ki sem jih v tem letu preživel na fotografskih potepanjih. Ko vse skupaj pridno seštejem, ugotovim, da sem bil v enem letu doma le dobre štiri mesece. Delovna potovanja so se vrstila eno za drugim in kratke presledke med njimi sem izkoristil le za temeljito pranje, pisanje tekstov, za najnujnejša opravila in ponovno pripravo za naslednjo pot. In tako iz leta v leto ...

Prvič sem se zavedel, da je mogoče z mano nekaj narobe, ko sem opazil, da skoraj vsakič, ko se vrnem domov v Ljubljano, zbolim: majhna gripa, ponovljen napad malarije, ki se mi vleče že leta, ali pa samo zobobol brez pravega razloga. Ko pa sem nekje na poti, pa kar pokam od zdravja, energije in adrenalina. Le zakaj?

(odlomek)

Beduini in seks 6

Jaz: Kaj pa tvoj zaročenec? Ali ne bo nič ljubosumen, ker se pogovarjaš z mano?

Beduinka: Ne, on že ne. Ne na turista. Sicer pa pride čez nekaj minut in ga boš spoznal.

Tako sva se pogovarjala o različnih stvareh še nekaj časa. Izjemno me je presenetila njena odprtost in želja po spoznavanju novih stvari. Kot, da bi se na nek način zavedala svoje nevednosti. Medtem se nama je začel približevati njen zaročenec. Takoj me je opozorila, naj v njegovi prisotnosti ne omenjam seksa in pogovora o njem.

Vendar, ko je o prišel do naju, se je njeno obnašanje popolnoma spremenilo. Dobil sem občutek, da je jezen na njo, ker se je pogovarjala z mano. Beduinka se je obnašala, kod da me ne pozna več in ko sem se poslovil, mi je le na kratko odvrnila v pozdrav. Na poti proti hostlu sem razmišljal, da sem lahko neverjetno srečen, da živim v Sloveniji in da se še zavedamo ne, kako nam je lepo.

Bojan Sturm

Foto: Janin 

Beduini in seks 5

Jaz: Da, vendar, če uporabljaš kondome, potem je ne moreš dobiti.

Beduinka: Kaj pa seks? Kaj lahko delaš pri seksu? Kdaj je seks dober?

Jaz: Oh, polno reči, težko je reči. Vendarle je pomembno, da ti je všeč in da pri tem oba uživata. Potem je seks dober. Polno je reči, ki jih lahko naredi fant za punco in punca za fanta, da sta srečna in uživata pri seksu.

Beduinka: Kaj na primer?

Jaz: Kaj naj rečem?! Lahko uporabljata različne položaja ali pa oralni seks.

Beduinka: Kaj pa je to?

Jaz: Kadar uporabljaš usta. ( pri tem sem ji tudi z rokami nakazal kaj mislim)

Beduinka: To pa ne! To pa nikoli! To pa je zelo, zelo slabo! In grdo!!

Jaz: No, saj ravno to je pomembno. Da delaš tisto kar ti je všeč in si s tem zadovoljen. In srečen.

Beduinka: Dobro.

Bojan Sturm

Foto: Janin (se nadaljuje)

Beduini in seks 4

Jaz: Kaj pa tvoj zaročenec? Kaj delata skupaj?

Beduinka: Spiva skupaj in včasih se poljubljava, vendar je to vse.

Jaz: Kako pa si ga spoznala? Ali si zaljubljena v njega?

Beduinka: Da, zelo mi je všeč. Spoznala sem ga v vasi.

Jaz: Pa so se starši dogovorili za poroko ali sta se sama?

Beduinka: Sama. Nato pa se je njegov oče prišel dogovoriti k mojemu očetu, koliko bo dal za mene.

Jaz: In koliko je to?

Beduinka: Okoli 10.000 ameriških dolarjev.

Jaz: To pa je kar precej!

Beduinka: Seveda, saj nisem poceni! Kaj pa je AIDS?

Jaz: To je bolezen, ki se prenaša s krvjo ali pa s seksom in zaradi nje umreš.

Beduinka: Kaj res?

Bojan Sturm

Foto: Janin (se nadaljuje)

Beduini in seks 3

Jaz: Si že kdaj seksala?

Beduinka: Ne.

Jaz: In kako nič ne veš? Ko slišiš besedo seks, na kaj pomisliš?

Beduinka: Na to, da spiš skupaj s svojim možem.

Jaz: Toda to je spanje. Kaj pa naj bi bilo seks?

Beduinka: Ne vem.

Jaz: To, da daš noge narazen in gre mož nate?!

Beduinka: Nekako tako.

Jaz: No, kondomi so tista stvar, ki si jo mož natakne nase, da mu ne pride v tebe in da ne dobiš otroka.

Beduinka: Ali je pri vas normalno, da seksaš že pred poroko?

Jaz: Da, to je popolnoma normalno. Kaj pa pri vas?

Beduinka: Nekatere punce to delajo, vendar jaz tega ne bi nikoli naredila.

Bojan Sturm

(se nadaljuje, Foto: Janin)

Beduini in seks 2

Odigral sem vlogo prodajalca in jim začel ponujati nakit, ki ga je Beduinka prodajala. Ker pa je ponujala popolnoma iste stvari, kot še na ostalih cca. 50 stojnicah v Petri, sem ji predlagal, da naj prodaja kondome, ki bodo šli boljše v promet, saj bo edina, ki jih bo ponujala. Mojemu predlogu so se vsi smejali, skupina pa se je nato počasi odpravila naprej.

Ko sva z Beduinko nadaljevala pogovor, se je le-ta razvil v zelo zanimiv pogovor:

Beduinka: Kaj so to kondomi?

Jaz: Ne vem, kako naj to povem. To je nekaj kar se uporablja za zaščito pred nosečnostjo in pred AIDS-som.

Beduinka: Kako to misliš?

Jaz: Povej mi kaj veš o seksu.

Beduinka: Nič!

Bojan Sturm

Foto: Janin  

(se nadaljuje)