Alja Rebolj Dve nori bejbi na trekingu 11

Vse je relativno. Lebdim. Sem izven časa, izven prostora in popolnoma svobodna. Brez kakršnihkoli ovir ali zapor. Grem, kamor hočem, počnem, kar hočem. Kadar hočem. Lahko ležim in berem. Na terasi v hostlu opazujem življenje na ulici. Lahko sem sredi tega življenja ali pa tekam in si pojem na kilometrski plaži iz mivke. Ljudi ni, plaža je čisto brez sledi o človeku, najine stopinje pa kmalu zabrišejo valovi. Vpijem, skačem, pojem. Tina me sicer malo po strani gleda: “Alja, ne pet... Počak do jutr, ker jest dons še ne morm.” Skoraj brez glasu je, jaz pa se od navdušenja, ki kar vre iz mene, derem po obali. Pred mano neskončno morje, za mano puščava mivke in za njo nizka trava, kjer se pase nekaj krav. Vse je brezmejno. Brez okvirjev. Neskončno svobodna sem!
---
Skrajni čas, da se resno zagrizem v knjige in si razširim besedni zaklad. Ker vse, kar gledam že od zgodnjega jutra, lahko opišem le z izbruhi »noro, crazy, hudo, fenomenalno, ojoj...«
Ker sva v Hampi prispeli zvečer, se nama niti sanjalo ni, kje sva pristali.

Noč je bila, kljub vsem stanovalcem sobe, mirna in prijetno hladna. Jutro... Ja, najini priljubljeni ovseni kosmiči z banano, tu precej vodeni in nato izboljšani s pol steklenice medu, vmes pa pogledi na ulico. Uličico v bistvu. Dva metra široka, blatna, s kravami, na pol golimi otroci, ki se jokajo, smejijo, igrajo z gumo in z njo tekajo od enega do drugega konca poti. Malo dekletce v pisanem plastičnem vedru namaka cunje. Nasproti najine »jedilnice«, ki jo od ulice loči le pol metra visok zid, mati z vrčem vode poliva in umiva svoje dete. Znašli sva se sredi vasi in le kup turistov spominja na turistični kraj. Male hiške, nič hotelov, vsaka hiša ima kakšno sobico, da jo oddaja.
(se nadaljuje)