Kričanje je rešitev

Iz Delhija sva s sopotnikom pot nadaljevala v Jaipur, pred tem pa opravila zanimivo pot, da sva dobila karte. Najprej sva obiskala železniško postajo. Da sva prišla do sprostora, kjer so prodajali karte za vlak, naju je vsiljivo ogovorilo ali kaj prodajalo najmanj petdeset Indijcev. Vendar se nisva vdala. Ko sva dosegla želeni prostor, so ljudje stali v dveh dolgih vrstah, ki sta se vili kot jara kača, in čakali na karte. Če želiš kupiti karte, moraš imeti potni list, izpolniti obrazec in se prej pozanimati številko vlaka. Če to pozabiš, lahko po dveh urah čakanja prideš na konec vrsti in ponovno čakaš. Takrat sva se premislila in se odločila potovati z avtobusom. Karto sva, sicer trikrat dražjo, kupila v najinem hotelu.
Naslednje jutro sva avtobus čakala skoraj dve uri. In opravičilo receptorja. Da so zamenjali agencijo in so s tem spremenili uro. Indijci so neverjetni v izgovorih, za vsako stvar jih najdejo! Ko je prišel avtobus, na njem ni bilo niti enega belca, čeprav so nam zagotovili turistični avtobus, so naju dali na sedež za šoferjem. To je bil neke vrste zasilna lesena klopca, ne pa normalni stoli. Pol ure sem se vztrajno pritoževala. Sprevodnik in še dve osebe, ki sta bili poleg v kabini, naju niso jemale resno. Nato sem močno povzdignila glas, da želim za to ceno normalno sedeti. Ustrašil se me je celo moj sopotnik, da ne omenim prestrašenega obraza sprevodnika, ki je že v naslednji sekundi našel dva normalna stola v majhnem avtobusu. Če je še kdaj šlo kaj narobe, sem samo povzdignila glas in stvar se je rešila. V Indiji se namreč bojijo, da nekdo začne govoriti preveč naglas, kaj šele kričati.
Andreja Jernejčič