Pamukkale & smisel v nesmislu

Pred nama se odprl nenavaden pogled: hrib posut z zemljo in redkim grmičevjem, je bil prekrit z belo snovjo, kot nekakšna sladoledna kupa s smetano. Bila sva obkrožena z množicami turistov, ki so se mravljinčili po tej atrakciji, in priznati moram, da vse skupaj, kljub svoji lepoti, v takšnih okoliščinah izgubi svoj čarobni pridih.

Nato pa je sledil nepričakovan preobrat: začelo je deževati, kar je ob tem letnem času prava redkost. Ljudje so se hitro odpravili v svoje avtobuse in večina je zapustila kraj. Ostala sva praktično sama. Redki bazenčki so bili sicer zdaj videti še lepši, a hkrati je iz njih zavela grenka preteklost.
 V tistem trenutko priteče stražar in naju spusti na originalne bele 'posodice', le štiri so se uspele rešiti grabežljivim uničevalcem narave. Začudeno sva ga pogledala, kajti prej je stražar izgledal naravnost sovražen. Nekega mladeniča je pregnal iz zastraženega področja z precejšnjo mero 'nasilja'. Zakaj je nama namenuil to čast, mi še danes ni jasno. Namakanje in obloge iz magnezija in ostalih mineralov, ki se nabirajo na dnu je bil čudovito. Z namakalnimi sistemi skušajo turške oblasti s pomočjo UNESCA ponovno ustvariti naravne bazenčke, a za to bodo potrebna dolga dolga leta. V tunelih se preko dneva nabira voda, nato pa jeze odmaknejo in v slapovih se razlije po pobočju. Usedline, ki se ob tem nabirajo z leti, desetletji ustvarijo oblike, podobne polkrogom. Deležna sva bila tudi tega spektakla.

Prepričana sem, da z najinim namakanjem nisva uničila naravnega bogastva, saj so se v njih dolgo kopali Rimljani, pa jih niso uničili, uničile so jih odplake tamkajšnjih hotelov, ki so jih spuščali kar preko teh naravnih biserov.
Skoraj sigurno ne bi bila deležna te sreče, če ne bi začelo deževati. V množicah človek ne izgubi le svoje identitete, pač pa je okrajšan tudi za marsikatero neverjetno izkušnjo.

Tonja Zadnik - Pamukkale & smisel v nesmislu

Turčija, Pamukkale
Najina potovanja- vključno s Turčijo, so me naučila modrosti, ki jih ni moč prebrati na zaprašenih listih 'črkovne dediščine'.  “Izkušnje”, pravijo, “so najboljši učitelj” zato se človek nikdar ne sme ustrašiti, temveč se mora spoprijeti s problemi, ki se lahko z kančkom sreče spreobrnejo v prekrasne dogodivščine. O tem govori moja zgodba...

Mnogo stvari se človeku razjasnijo, ko tava sam po tuji deželi, srečuje nove ljudi, nove kulture. Nekatere pa so še vedno ostale neznanka in mislim, da je tudi prav tako. Življenje, ki bi bilo popolnoma predvidljivo in mehansko razložljivo bi izgubilo svoj čar minljivosti.
Vendar najino romanje v Pamukkale ni bilo iskanje odgovorov na taka vprašanja, bilo je podobno lahkotnemu koraku na lepše. Res, že od nekdaj so me privlačili ti beli bazenčki, napolnjeni s svetlo turkizno vodo. Kot bi se kopal na nebeških oblakih! Če povem po resnici, je bil to eden redkih krajev, ki sem jih poznala malce bolj natančno pred odhodom. Vendar ob vseh teh prekrasnih podobah, ki so se slikale v mojih mislih, je bila na drugi strani tudi tista temna plat. Kruti posegi ljudi v naravo in predvsem pohlep, je ljudi pehal v norost in posledično popolno uničenje teh božanskih namakalnih sistemčkov. Bil je soparen dan in vsa presrečna sva pohajkovala po ozkih ulicah mesteca, kjer sva nameravala prenočiti. Ozrla sva se na planjavo, ki se je dvigala nad mestom in odločila sva se, da se nemudoma odpraviva k 'bazenčkom'.
(se nadaljuje)