Dve nori bejbi na trekingu 13

6. utrinek
Kolikokrat se mi je že na tem potovanju utrnila misel, naslov ene od Grošljevih knjig »Prehodil bi svet za en sam nasmeh«. Nasmeh, ki ga dobiš od najbolj preprostega bitja tu, ali nasmeh, ki se ti zariše na ustnice, ko vidiš vse to. Mogoče je to tisti éden, tolikokrat opisovan, tako opevan v pesnitvah in v Svetem pismu. Pod mano je. Eden tam, eden v moji duši in v mojem srcu. Popolnoma mirna sem. Slišim ptice, pa kravje zvonce spodaj na bazarju.
Slišim smejanje mladcev zraven, ne vem, v katero državo naj jih dam. Pa saj to zdajle sploh ni važno. Slišim bitje svojega srca. Tako mirno, spokojno je. In slišim bitje svojega srca doma, v Sloveniji, v vsem tistem vrvežu, hitenju, hrupu, skrbeh, ki si jih mnogokrat za brezveze povzročam. Mirno in spokojno je. Izraz na mojem obrazu...
Sama ljubezen me je, do vsega živega in neživega, ki me obdaja. Čutim veter, igra se z mojimi lasmi, čutim trdoto kamnitega bloka, na katerega sem se zavlekla. Čutim barvo zahajajočega sonca in rano, ki sem jo spet spraskala, da mi kri v kapljici polzi po stopalu. Čutim moč, da lahko storim karkoli. Tu ali doma. Imam glavo, s katero mislim, srce, s katerim ljubim. Noge, da hodim, da grem, kamor hočem in roke, s katerimi lahko ustvarim vse. Imam voljo in pogum.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 12


Ko se sprehodiva po glavni ulici, se nama svet šele zares odpre! 360º okrog mene griči, po katerih so razmetane okrogle rjave skale. Ena ob drugi, ena na drugi. Z vsakim korakom, za vsako skalo je nekaj novega, čisto drugačnega, norega. Opice skačejo nad mojo glavo. Sliši se glasba, godba na pihala precej bolj spominja na srbski žur kot na umirjeno indijsko vasico, v kateri sva se znašli. Pred mano skalnata ploščad, grič iz ene same skale. Z majhnimi zaplatami zelene trave. Pa Tina, ki je ravno tako očarana nad prostorom, kjer sva se znašli. Pod mano male bele hiške Hampija. In skale, kamorkoli pogledam. Palme in templji. Pa ogromne zelene muhe. Kuščarji z odlično varovalno barvo in vsake toliko časa kak Indijec, ki hoče sliko ali avtogram. Kako naj opišem vse to, vse te občutke, ki mi polnijo dušo in telo! Popolnoma se zavedam trenutka, popolnoma ga sprejemam in se mu predajam. Živa sem!
...
Kot bi se bogovi igrali. S frnikolami. Sva visoko nad svetom, verjetno sva dosegli nebesa. Desno pod mano so povsod, kamor seže pogled, razmetani rjavi kamenčki. Ko prideš bliže, ugotoviš, da so ogromne, večmetrske skale, monoliti. Kot bi sestavljali mesta in se igrali z njimi, ponekod so postavljene ena na drugi. Naravnost pod mano leži mestece Hampi z dolgim bazarjem iz 16.stoletja na začetku in templjem na koncu novejšega, poseljenega dela. Levo pod mano se razprostira rodovitna pokrajina z riževimi polji, nasadi banan in kokosovimi palmami. Sprašujem se, kako je nastalo vse to. Reka, čisto brez oblike, teče med mivko in travniki ob kamnitih gričih. Med njimi ali pa kar na kakšni skali rastejo templji in ostanki trdnjav.
Sonce zahaja. Čudovita topla svetloba objema pokrajino. Iz doline se sliši glasba, tista godba, ki je pihala in ropotala že zjutraj. (Od ljudi slišiva, da se pripravljajo na poroko. Ko hočem bolj konkretno razlago, odkimajo z glavo, znanje angleščine se tu konča.) Treba bo vstati in splezati dol. Te skale so tako mogočne, da me hkrati z občudovanjem prevzema strah. Strah nad njihovo veličino in svojo majhnostjo. Kot palček se počutim. Indijci ne dajo kaj dosti na turizem, ni ograje, ni označenih poti, en korak predaleč, pa se znajdeš par metrov nižje. Amazing.
Alja Rebolj (se nadaljuje)

Alja Rebolj Dve nori bejbi na trekingu 11

Vse je relativno. Lebdim. Sem izven časa, izven prostora in popolnoma svobodna. Brez kakršnihkoli ovir ali zapor. Grem, kamor hočem, počnem, kar hočem. Kadar hočem. Lahko ležim in berem. Na terasi v hostlu opazujem življenje na ulici. Lahko sem sredi tega življenja ali pa tekam in si pojem na kilometrski plaži iz mivke. Ljudi ni, plaža je čisto brez sledi o človeku, najine stopinje pa kmalu zabrišejo valovi. Vpijem, skačem, pojem. Tina me sicer malo po strani gleda: “Alja, ne pet... Počak do jutr, ker jest dons še ne morm.” Skoraj brez glasu je, jaz pa se od navdušenja, ki kar vre iz mene, derem po obali. Pred mano neskončno morje, za mano puščava mivke in za njo nizka trava, kjer se pase nekaj krav. Vse je brezmejno. Brez okvirjev. Neskončno svobodna sem!
---
Skrajni čas, da se resno zagrizem v knjige in si razširim besedni zaklad. Ker vse, kar gledam že od zgodnjega jutra, lahko opišem le z izbruhi »noro, crazy, hudo, fenomenalno, ojoj...«
Ker sva v Hampi prispeli zvečer, se nama niti sanjalo ni, kje sva pristali.

Noč je bila, kljub vsem stanovalcem sobe, mirna in prijetno hladna. Jutro... Ja, najini priljubljeni ovseni kosmiči z banano, tu precej vodeni in nato izboljšani s pol steklenice medu, vmes pa pogledi na ulico. Uličico v bistvu. Dva metra široka, blatna, s kravami, na pol golimi otroci, ki se jokajo, smejijo, igrajo z gumo in z njo tekajo od enega do drugega konca poti. Malo dekletce v pisanem plastičnem vedru namaka cunje. Nasproti najine »jedilnice«, ki jo od ulice loči le pol metra visok zid, mati z vrčem vode poliva in umiva svoje dete. Znašli sva se sredi vasi in le kup turistov spominja na turistični kraj. Male hiške, nič hotelov, vsaka hiša ima kakšno sobico, da jo oddaja.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 10

4. utrinek
Zjutraj se zbudim precej pred Tino. Komarji so me zaznamovali po obeh nogah. Sedim na stolu na terasi in berem. Pogled mi uhaja na ulico. Otroci v pisanih uniformah, dekleta z barvitimi pentljami na koncu črnih kit in z gromozanskimi torbami na hrbtu, hitijo v šolo. Malo stran se ruvata dva fantiča, verjetno se vračata iz trgovine, ker večji v roki drži torbo. Mimo se pripelje moški na kolesu. Na prtljažniku sedita otroka in se ga oklepata. Prevoz do šole. Dva turista se sprehajata po ulici. Pisana množica ljudi. Nihče ne hiti, ne kriči, sliši se smeh otrok. Čutim popoln mir. Sonce je že precej visoko in vedno bolj vroče postaja. Sperem cunje. Celo noč sem jih namakala v lavorju in upala, da bodo mehurčki Persila pojedli vsaj del umazanije in smradu. Tina še kar spi. Postajam lačna. Celo telo me srbi zaradi komarjev. Ne morem razumeti, kako me lahko zadeva čez pižamo piči v zgornji del stegna! Zverine.
Za zajtrk spijem lassi in pojem čapati. Noro vroče je. Ventilator nad mizo vsaj malo ohladi zrak. Prijetno sita sem in z odličnim okusom  v ustih poslušam glas Santane, ki se širi od šanka. Nikamor se mi ne ljubi, ker vem, da vsak premik pomeni naval znoja. Nazadnje se le odvlečeva do turistične agencije. Tipu tam se še manj ljubi kot nama, zato ne izveva nič novega. Sprehodiva se skozi park in nato po cesti okrog Mamalapurama, da bi videli še ostale templje, rathe in reliefe, vklesane v granitne skale. Vročina vedno bolj pritiska. V vasi kupiva vodo. Zanič je. (Že stokrat sva rekli, da je ne bova kupovali od Pepsija, pa zmerom pozabiva. Grozen priokus ima.)
Tina je brez glasu. Tudi meni paše čaj. In piškotki, seveda.
Vrneva se v park. V senci je prav prijetno. Veter piha. Kozi sta se že naveličali ležati tule. Na drevesu nad mano se dere vrana. Ogromno jih je tu. Otroci so končali s šolo, cela ulica jih je polna. »Madam... chocolate?« me gledajo s prosečimi očmi. »School-pen?« »Money?« Neverjetni so...
O spet je ena koza prikorakala. Tina ji žvižga in pošilja poljubčke, pa koze sploh ne gane. Je liste našla na tleh. Pujsi v bližini imajo tudi cel show. Kup mladičev leta za mamo in ob tem glasno cvili. Spet zaslišim glasove šolarjev. Nora je ta Indija.
(se nadaljuje)

Greš z nami: Južna Indija, Andamanski otoki

Popotniška varianta: Sproti iščemo prevoze in prenočišča.
1100eur Vključeno letalo Lju- Bombaj- Port Blair in nazaj
+ 200- 400eur zapravimo tam (spanje, hrana, pijača, vstopnine, odvisno od dodatnih izletov) 
odhod: Oktober - April; dva ali tri tedne.

* potovanje začnemo v Bombaju (Mumbai) 2 dni
* Aurangabad/ templji Ajanta in Ellora, 2-3 dni
* Andamanski otoki -  5-10 dni - po želji.
Potem pa lahko izbereš (če ne bomo ostali kar na otokih in če bo ostalo še kaj časa): 
* Morje, palme, pesek in hipiji v Goi.
* Čudovita južna indijska država Kerala
* Sri Lanka

O točnem programu se bomo dogovorili na sestanku
***
Aurangabad je mesto številnih zgodovinskih spomenikov, med drugim kopija znamenitega Taj Mahala. Izhodišče za neverjetne votline/ templje Ajanta in Ellora. 
***
Ajanta Caves
The Ajanta Caves in Aurangabad district of Maharashtra, India are about 300 rock-cut Buddhist cave monuments which date from the 2nd century BCE to about 480 or 650 CE. The caves include paintings and sculptures described by the government Archaeological Survey of India as "the finest surviving examples of Indian art, particularly painting", which are masterpieces of Buddhist religious art, with figures of the Buddha and depictions of the Jataka tales. The caves were built in two phases starting around the 2nd century BCE, with the second group of caves built around 400–650 CE according to older accounts, or all in a brief period between 460 to 480 according to the recent proposals of Walter M. Spink. The site is a protected monument in the care of the Archaeological Survey of India, and since 1983, the Ajanta Caves have been a UNESCO World Heritage Site.
***
Ellora Caves
Ellora is an archaeological site, 29 km (18 mi) North-West of the city of Aurangabad in the Indian state of Maharashtra built by the Rashtrakuta dynasty. It is also known as Elapura (in the Rashtrakuta literature) and Ellooru. Well known for its monumental caves, Ellora is a World Heritage Site. Ellora represents the epitome of Indian rock-cut architecture. The 34 "caves" – actually structures excavated out of the vertical face of the Charanandri hills. Buddhist, Hindu and Jain rock-cut temples and viharas and mathas were built between the 5th century and 10th century. The 12 Buddhist (caves 1–12), 17 Hindu (caves 13–29) and 5 Jain (caves 30–34) caves, built in proximity, demonstrate the religious harmony prevalent during this period of Indian history. It is a protected monument under the Archaeological Survey of India
***
Mumbai (Bombay) prestolnica Bollywooda,
Measure out: one part Hollywood; six parts traffic; a bunch of rich power-moguls; stir in half a dozen colonial relics (use big ones); pour in six heaped cups of poverty; add a smattering of swish bars and restaurants (don’t skimp on quality here for best results); equal parts of mayhem and order; as many ancient bazaars as you have lying around; a handful of Hinduism; a dash of Islam; fold in your mixture with equal parts India; throw it all in a blender on high (adding generous helpings of pollution to taste) and presto: Mumbai.
Only once the initial shell shock of Mumbai’s chaos subsides, can one start to appreciate the city’s allure: a wealth of Art Deco and grand colonial relics; cacophonic temples; warrens of bazaars; and the odd spiritual bastion of tranquillity. In Mumbai you can dine at some of the finest restaurants in the country, and work off the appetite gyrating at ultrachic bars alongside Bollywood starlets and wannabes. With a pinch of gumption, a dash of adventure, an open wallet and a running start, there’s no excuse not to dive into the Mumbai madness head-first.
***
Andamanski otoki
najlepše plaže, čudovita narava in nedotaknjena ljudstva.
Andaman Islands - Lovely opaque emerald waters are surrounded by primeval jungle and mangrove forest; snow-white beaches melt under fl ame-and-purple sunsets; and the population is a friendly masala of South and Southeast Asian settlers, as well as Negrito ethnic groups whose arrival here still has anthropologists baffl ed. And geographically, the Andamans are more Southeast Asia – 150km from Indonesia and 190km from Myanmar – making them all the more intriguing.
Dec–Apr High tourist season: perfect sunny days, optimal diving conditions. Dec–Mar Best time to see turtles nesting
The Andamans are one of the world’s great diving locations, as much for their relative isolation as their crystal-clear waters, superb coral and kaleidoscopic marine life. The main dive season is roughly November to April, but trips still occur during the summer wet season (June to August) – just closer to the shore. Diving conditions are generally fi ne in September and October; there’s just rain to contend with. Centres off er fully equipped boat dives, discover scuba diving courses (from R4000)
***
Goa
Swaying palms, white sands and sparkling waters: the three essential elements that attract 2 million visitors annually to Goa’s balmy shores are plentiful in this tiny, glorious slice of India hugging the country’s western coastline and bounded by the Arabian Sea.
A solitary Portuguese outpost in India for almost 500 years, the influence of colonial rule can still be seen everywhere: in the exquisite, crumbling architecture; in the East-meets-West cuisine which combines coconut milk, palm vinegar and chillies with the refined flavours of Lisbon; in the melancholy strains of fado that still waft occasionally on the bougainvillea-scented breeze; and in the siesta-saturated joie de vivre that Goans themselves call susegad. Nowhere else in India will you find the laid-back languidness of a Goan lunchtime, the easy charms of its people or the soothing serenity of a day on its beaches.
But there's far more to discover here than the exquisite pleasure of warm sand between your toes. Pep up your stay with a wander around a vanilla-scented spice plantation, stroll the bird-filled banks of the state's gentle rivers, poke around centuries-old cathedrals, and venture out to white-water waterfalls. 

če te zanima, se javi na: jjjjanin@gmail.com

Greš z nami? Tajska/ Mjanmar/ Kambodža ... 12- 21 dni,


Popotniška varianta: Sproti iščemo prevoze in prenočišča.
- 1400eur (vključeno letalo Lju- Bkk- Chiang Mai, Mandalay- Phuket - Bkk- Lju) + 300-400eur zapravimo tam (vožnje, spanje, hrana, pijača, vstopnine)
***
odhod: 15.10., 15.11.,15.12.2017 


- Tajska:
Z ladjo med otoki in na plavajočo tržnico/ starodavni tempeljski kompleksi/  treking med gorskimi plemeni/ bambusovi splavi/ jahanje na slonih/ zipline v džungli ...
- Bangkok – vrsta templjev, palač in muzejev, s hitrim čolnom po reki, farma krokodilov, slonovske bitke, plavajoča tržnica…
- Ko Samet ali Pattaya: palme, bari, peščene plaže
- Chiang Mai: obisk gorskih plemen,
zip-line (spuščanje po žici med drevesi v džungli)
jahanje na slonih,
rafting na bambusih
- Chiang Rai:
znamenite dolgovratke,
neverjetni beli tempelj
- čez mejo v Mjanmar.
***
Mjanmar:
čudovita, relativno nedotaknjena dežela budističnih menihov, prijaznih prebivalcev in neverjetnih tempeljskih kompleksov, ki si jih lahko ogledamo tudi iz balona.
***
Phuket: Potovanje zaključimo na tropskem otoku: plaže, bujno rastlinje, nasadi kavčuka,
- Phang Nga - tropski otoki iz filma o Jamesu Bondu,
-otoki Phi Phi 
***
Druge možnosti: 
- Počitniška varianta1100eur (+200eur) (vključeno letalo Lju- Bkk- Phuket - Bkk- Lju): ogledi glavnih znamenitosti, veliko sonca, peska, plesa in kokosovih palm.
***
- Kambodža - mnogo možnih izletov – slapovi, plemena, vasi, riževa polja… zanimiva obala.
- Angkor Wat  – stara khmerska prestolnica – veličastni tempeljski kompleksi. Ogled z tuktuki, lahko tudi na kolesih/mopedih.
- Sihanoukville - potapljanje na bližnjih otokih
***
- Vietnam:
- Delta Mekonga – dva ali tri dni. Vrsta zanimivosti: otoki, ladje, naselja ob kanalih, vrtovi, kače, obrti…
- Nha Trang - z ladjo med otoki, potapljanje...
- Hanoi – severna prestolnica: izhodišče za 1.) treking do gorskih plemen okrog mesta Sapa; ali 2.) z ladjo po zalivu Ha Long – neverjetni poraščeni strmi otoki…
***
- Laos:
- z ladjo ali hitrim čolnom po Mekongu od tajske meje do Luang Prabanga
- Luang Prabang in Vientiane - stari prestolnici - budistični templji, kolonialne stavbe
***
Na enem potovanju seveda ne moremo obiskati vsega, natančneje se bomo pogovorili na sestanku.
če te zanima, se javi na: jjjjanin@gmail.com

Dve nori bejbi na trekingu 9

Odhajava že, ko se prikaže Sonam, mlad menih, ki sva ga spoznali pred nekaj dnevi. Na vsak način nama hoče pomagati in nama nosi male nahrbtnike. Ko čakamo na avtobus do Dharamsale, da vsaki pismo. For Tina. For Nina. Ne vem, ali je sam napisal ali ne. Gane me. Sedaj sem prepričana, da je jokal zaradi naju. Poslovimo se. Objela bi ga, pa ne vem, če smem. Tako prijazen je. In očitno tako občutljiv. Dam mu roko in jo močno stisnem. Maha nama. Tako topla in prijetna oseba je. Želim mu veliko miru in radosti v življenju.

Vsa spokojnost me zapusti v Dharamsali, ko na postajo pripelje avtobus. Ko želim splezati na streho, da bi na prtljažnik na njen priklenila najine nahrbtnike, me ustavi preklast možak. Da ne smem gor. Da bo on nesel. Vem, da bo treba plačati, zato hočem to storiti sama. Ne da se. Postavi se pred lestev in me grobo odrine, ko hočem gor. Deset rupij hoče – pa če spravi prtljago gor on ali jaz. »10rs, hello?! This is our breakfast!!« se zaderem. Indijci se hitro zberejo okrog nas, a v prepir noče poseči nihče. Končno se le vmeša šofer. Pa naj da prtljago gor sama, tečnoba trmasta, si verjetno misli in pokima možaku, da se mi umakne. Splezam na streho avtobusa, nočem pogledati v oči ljudem, ki so se zbrali spodaj in ne čutim ravno zmagoslavja.
Deset rupij pa le obdrživa!

 (se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 8

Ko se avtobus premakne, spet začutim tisto svobodo, ki me vedno preveva na poti. Strahu pred neznanim, pred »zunanjim« svetom, ki je menda v vojni, ni  več – samo sreča in radost. Vsega sva že vajeni, Indijci, ki potujejo z nama, so nevsiljivi, a prijazni. Ko pridemo do prve kontrolne točke, nama rečejo, da lahko ostaneva v avtobusu. Že od prej veva, da morava dol. Smejiva se. Vojaki so prijazni kot vedno, popiševa departure list, Indijke nama pregledajo torbe in že sva pri avtobusu. Čakajo naju, ker morava čez več kontrol kot domorodci. Všeč mi je, ker sva že seznanjeni s tem, ne počutim se več kot preplašen teliček kot ob prihodu v Kašmir. Pri vojakih najprej opazim prijazen, spodbuden nasmeh in (po večini) tople oči, šele nato pištolo.

Vožnja je spet nora. Voznik prehiteva, udarja po hupi in drvi nad prepadi. Na eni strani je skalnata stena, na drugi se rob ceste izgublja več kot petdeset metrov nižje. S Tino se zafrkavava in uživava. Obe sva srečni, da sva končno spet on the road. In sami! Počutim se precej bolj samozavestno. Ta teden nama je prav prišel, da sva se vsaj malo navadili.

Kašmirska dolina, obdana s hribi, je prelepa. Na poljih opazujeva ljudi, ki pobirajo riž. Ponekod je še zelen. Pisana paleta barv naju očara. Ko se kasneje začnemo dvigovati proti goram, ki ločujejo dolino od južnega dela države, se pokrajina povsem spremeni. Zeleno rumena polja zamenja globoka soteska, nad katero drvimo. Suho pobočje nasproti je posejano z osamljenimi kmetijami, čakamo črede ovac, da se umaknejo s ceste in se umikamo vojaškim tovornjakom.
Za 300km do Jammuja porabimo 11 ur.
(se nadaljuje)

KITAJSKA: Peking - Xian - Šanghaj - Hangzhou 10 dni. Pojdi z nami



Kitajska je velika in nenavadna dežela, v kateri živi več kot milijarda ljudi, dežela, ki je po naravni in kulturni raznolikosti edinstvena. Tako kot pokrajina je fascinantna tudi zgodovina. Vse to in še veliko več združeno v našem novoletnem potepanju po Kitajski.

CENA: 1.799,00 € 

 

1. dan LJUBLJANA - PEKING

 Zbor potnikov na letališču Brnik dve uri pred poletom. Prijava in polet letala s postankom proti Aziji. Obrok na letalu.
2. dan PEKING
 Po pristanku in ureditvi vstopnih formalnosti se bomo odpeljali do Nebeškega templja, edine točke zunaj Cesarske palače, katero je moral cesar obiskati vsaj enkrat letno - ob praznovanju novega leta, imenovanega tudi »Spring Festival«. Tempelj obsega številne zelene površine in obredne komplekse (Okrogli oltar, Zid odmevov, Molitvena dvorana…), ki so vsi pomniki odlične mingovske arhitekture. Še skok v center kitajske tradicionalne medicine in na večerjo, kjer nam bodo poleg ostalega postregli še z pekinško raco. Namestitev v hotelu, nočitev. 
3. dan PEKING - kitajski zid
 Po zajtrku bo sledil prevoz do mogočnega kitajskega zidu, katerega je za obrambno in povezovalno vlogo začel graditi veliki Qin Shihuangdi! Veliki zid še danes daje občutek mogočnosti in varnosti, sami pa se bomo lahko prepričali o njegovi trdnosti in veličastnosti njegove lege s sprehodom-plezanjem po njem. Kosilo ter pozno popoldanski povratek v Peking … Prosto za počitek ter regeneriranje morda ob kakšni tradicionalni masaži. Nočitev.
4. dan PEKING
- Tiananmen
 Zajtrku bo sledil ogled celodnevni ogled velemesta: najprej na prvi simbol mesta - trg Tiananmen in spoznali bomo zgodovinski pomen trga ter njegov današnji simbolni pomen. Trg obkrožajo mogočne palače in cesarske zgradbe, v njegovem osrednjem delu pa se nahaja mavzolej nekdanjega voditelja Maa Zedonga in spomenik ljudskim herojem. Nato do »Prepovedanega mesta« oziroma pravilneje cesarske palače. Kompleks 9999 sob in soban je en največjih in najlepše ohranjenih v svetu. Nekdanji izključni privilegij cesarjev bomo spoznali na ogledu mogočnih dvoran med katerimi kraljuje dvorana Najvišje harmonije. Cesarska palača je bila dejansko mesto v mestu in je bila popolnoma samozadostna ter odlično utrjena. Hkrati je predstavljala delovni prostor številnim evnuhom in cesarjevim konkubinam, ki so s časom vse bolj vplivali na razvoj kitajskih dinastij, njihove vzpone in padce. En najlepših delov palače je tudi cesarski vrt s paviljoni in banketno dvorano. Večerja, nočitev.
5. dan PEKING-XIAN
 Po zajtrku prevoz na železniško postajo in vkrcanje na super hitri vlak do Xiana. Po prihodu večerja v restavraciji in pokušina znamenitih cmočkov (dumplingov). Namestitev v hotelu, nočitev.
6. dan XIAN-ŠANGHAJ
 Po zajtrku ogled znamenitega območja mavzoleja velikega cesarja dinastije Qin. Na našem dnevnem programu bo arheološki park Teraccotta vojščakov, več kot 7000 se jih nahaja v urejenem predelu v popolni bojni formaciji. Njihove poteze obraza so individualne, kot da bi dejansko predstavljale vsakega vojščaka tega mogočnega generala in cesarja. Že od odkritja območja leta 1974 je to ena največjih kulturno-zgodovinskih dragocenosti človeštva. Po ogledu nadaljevanje odkrivanja mestnega centra z odlično ohranjenim mestnim obzidjem in izrazito podobo muslimanske četrti s tržnico. Kosilo v restavraciji. Še ogled slovite lokalne obrti - rokodelskega centra izdelkov iz žada, Kitajskega izbranega nakita in okrasja. Prevoz proti železniški postaji, vkrcanje na vlak spalnik, namestitev v klimatiziranih 1/4 posteljnih kupejih. Nočna vožnja v Šanghaj.
7. dan ŠANGHAJ

 Po prihodu v Šanghaj bo zajtrku v hotelu sledil ogled mesta: vrtovi Yu iz leta 1559, ene redkih arhitekturnih ostalin cesarske Kitajske v velemestu, kjer je idilično predstavljen osnovni koncept vrtov in parkov po kitajski spiritualno-arhitekturni zapovedi, Templja Žametnega bude, predela Bund s kolonialnimi poslopji na eni in mogočnimi stolpnicami na drugi strani reke in slovite avenije Nanjing. Večerja, namestitev v hotelu, nočitev.

8. dan ŠANGHAJ – ZHUJIAJIAO-HANGZHOU
 Zajtrk. Najprej bomo obiskali slikovito vodno mesto Zhujiajiao, kjer bomo občudovali starodavno arhitekturo hiš, trgovinic in restavracij ob vodnih kanalih in kamnitih mostovih, nato pa se bomo z hitrim vlakom odpeljali v Hangzhou. Po prihodu večerja, namestitev, nočitev.
9. dan HANGZHOU-ŠANGHAJ
 Zajtrk in ogled enega najlepših mest, kot ga je poimenoval Marco Polo v 13. Stoletju. Zapeljali se bomo s čolnom po jezeru West Lake, vstopili v pagodo »šestih harmonij, obiskali plantažo čaja. Po ogledih se bomo z hitrim vlakom vrnili v Šanghaj, večerja in prevoz na letališče.
10. dan EVROPA-LJUBLJANA
 Prijava na polet preko enega izmed letališč proti Ljubljani. Pristanek predvidoma v popoldanskem času.

Dve nori bejbi na trekingu 7 Drugi utrinek

Včerajšnji večer je kot mora. Ne moreva zaspati. Strah naju je. Strah, ker ne veva, kaj se dogaja izven hiške na jezeru, kaj se dogaja po napadu na Afganistan po Kašmirju. Vojska se zbira v mestu, občutek imam, da naju ljudje še bolj čekirajo s pogledi, kot so naju. Da za temi pogledi ni več skrita le gola radovednost nad dvema svetlima turistkama, ampak vprašanje »a sta iz Amerike?«

A spadata med tiste, ki ne marajo muslimanov, ki govorijo o vojni in napadu na muslimanski svet? Od ljudi izvem le don`t worry. Nihče noče nič povedati. V želodcu imam kepo, strah me je. Mami je telefonirala, govorila mi je o eksploziji na avtobusu v Srinagaru. Samomorilski napad. Doma vlada panika, mediji strah le še povečujejo. Na jezeru odmeva le tišina, ni slišati bombnih eksplozij, krikov ranjenih, siren reševalnih vozil. Kaj se dogaja kilometer stran, na obali? Kaj se dogaja na kašmirski zemlji, ki se je dober teden nazaj pripravljala k drugi letošnji žetvi riža? Kako bova prišli do meje?

Ne morem zaspati. Obe s Tino sva istih misli. Po eni strani bi se kar prepustila toku, kar bo, bo, po drugi strani pa – preveč rada imam to življenje, ta trenutek, da bi se kar tako na hitro poslovila. Muči me paranoja in obletavajo misli na smrt. Takrat ob ognju zvečer v gorah sem začutila tako neverjetno moč, ko sem se na ves glas drla I`m alive, tako radost, da živim... Ta trenutek pa mi po glavi begajo same traparije - bombe na avtobusu, pa vojaki s pištolami, pa vse tiste kontrole, ki naju spet čakajo na poti nazaj. Čimprej želiva zapustiti Kašmir. Noč je nemirna, moreče sanje mi ne dajo spati. Nočem še umreti. Ne še.

Dve nori bejbi na trekingu 6

Včerajšnji dan se je končal še bolj noro. Okrog pol štirih smo končno dočakali avtobus. Nabasan do zadnjega, nisem si predstavljala, kam se bomo zbasali še mi. Pa zagledam Farukovo roko. Tisti trenutek sem ga bila tako vesela, da bi ga najraje objela – prišparal nama je sedež. V vsej tisti zmedi... Sediva že, ko nama Golam od zunaj zavpije, naj odpreva okno. Notri nama vrže še tisti dve kokoši, ki sta preživeli. Tina ju stlači poleg sebe.

Avtobus se komaj premakne, vse škripa in ropota. Na naslednji postaji se folk malo premenja, en možak notri potisne ovco. Cel cirkus. Po nekaj kilometrih se Faruk poslovi in nekaj začne govoriti. Končno ugotoviva, da hoče tip, napitnino. Čisto me je razočaral. Toliko o prijaznosti, o petju ob ognju, o igranju na kanto od petroleja, o smehu... Vse za denar. Njegova odprta dlan pred mojim nosom, pa proseče oči in neizgovorjeni “kaj pa zame... denar vseeno rabim, da preživim, od prijaznosti bom ostal lačen...” mi malo poderejo ideale v glavi. Čez kakšno uro (aja, Faruku dava 50rs in kar učke se mu zasvetijo) naletimo na popoln zastoj. Pojma nimam, kaj se dogaja. Spet cel kup vojakov. Kar stojimo.

Potem končno izveva, da se je prevrnil vojaški kamion in ga morajo izvleči iz rečne struge, kamor je padel. Naš avtobus se skuša zriniti in priti mimo. Precej strašljivo izgleda vse skupaj, na eni strani nam prehod ovira vojaški tovornjak (kjer imajo ravno malico), na drugi strani pa strma stena ob reki. S Tino skočiva z avtobusa, čeprav Golam neki jamra, da “don`t worry”. Dovolj jih imam. Zanje je vse “don`t warry, chicken carry”... Naju je ta trenutek rahlo strah. Od domačina dobiva v roke časopis. Amerika bo v 48 urah napadla Afganistan, prebereva. Čimprej želiva zapustiti Kašmir.

Kakšen Leh, mestece v osrčju Himalaje, kamor sva hoteli – tam je le še več vojske! Res da izgledajo prijazni, smejijo se, ampak ko gre človek mimo tebe, do zob oborožen, s pištolo v roki, pa ves črn, vseeno ni prijeten občutek. Čeprav se obrne k tebi in te z nasmehom vpraša: “Any problems? Are you happy?” Ja, ja, mu odvrneva. (Very nice country, very nice people.) Ni problema, samo tistole avtomatsko igračo, ki jo držiš v rokah, obrni stran od naju. “You like here?” nadaljuje. “Vey nice country, very nice people,” ponoviva midve.

Avantura se, ko pridemo mimo teh blokad (vojska, ki je “hitela na pomoč”, je zablokirala cesto s svojimi kamioni z obeh strani), šele začne. Šofer mora očitno nadoknaditi zamujeno (vsaka minuta, ko pride prepozno, pomeni odbitek pri plači). Zavor sploh ne uporablja, le hupa. Trese. Moj želodec spet znori, Tino kuha vročina. Pa se v bistvu zabavava. Ovca je posrala pol avtobusa, ena naša kura je crknila, v glavnem, dogaja se. Prav uživava. Smešno drugače je vse skupaj.
(se nadaljuje).

Dve nori bejbi na trekingu 5

Ura je ne vem koliko, oblačno je in piha. S Tino leživa v travi, Faruk nama je prinesel odejo, da je vsaj za spoznanje topleje. Smo že dol, pa čakamo na avtobus. Nihče ne ve, kdaj pride. “In 20 minutes,” je rekel Golam, “maybe tomorrow,” pa prizna Faruk. Haha. Indija. Želodec imam še vedno težak. Indijska hrana je odlična, če tvoje telo normalno funkcionira. Sedaj si ne morem niti predstavljati, da bi jedla tipičen kašmirski zajtrk družine Dangola ali njihovo kosilo (riž, zelenjava, piščanec ali riba...). Tisti sok bi pila, Happy Day, z ekstra veliko mesa od pomaranče. Mmm. Samo ne vode ali čaja! Golam nama prinese mangov sok, ki ga je staknil v podirajoči prodajalnici. Pločevinka je tako zapackana, da me vse mine. Slamica tudi. Prosiva za kozarec. Ko ga pogledam, si le zaželim, da je umazan samo od zunaj in ne tudi od znotraj, ter zlijem vanj sok. Gost je. Paše, čeprav je okus odvraten.
Tina se sklanja nad mojo od bolečine spačeno faco in se mi smeji. Da bi me razvedrila in popestrila “praznovanje”, mi lenobno kaže gore nad mano. “Glej, Alja, kje si... V Himalaji!” ... “V pm, v bistvu...” hitro doda. Če odmislim, da me boli trebuh in glava, pa da sem utrujena, pa da me zebe,... – saj sem čisto happy! Misel mi uide na včerajšnji večer. Faruk je zakuril ogenj, meni tablete, s katerimi se nafilam, za tisto uro dajo novega zaleta. Skačem okrog in slikam v noč, pa ogenj in rumeno polno luno na nebu, posejanem z zvezdicami. Kot v pravljici so gore okrog nas odete v svetle tančice mesečine. Drevesa v bližini na tla rišejo dolge, mehke sence. Faruk privleče prazno kanto petroleja. Poje. Pesmi o Zuni in Hasini sklada. Njegov krik in udarjanje po kanti se razlegata med gorami. Lepo mi je. Tu gori, daleč nad svetom, daleč od vsega in vseh. Sama s sabo sem. V trenutku. Glava sicer še boli, a vse v meni prepeva. Faruk divje ploska, skače in pleše bojni ples okrog ognja. Lepo mi je.
Ko sedim tule v travi, se počutim tako domače. Kot da bi vse poznala, na vsakogar se takoj navežem, vsi so tako odprti. Ljudje ti tako hitro prirastejo k srcu, ne morem verjeti, povsod se počutiš sprejeto. Nora je ta dežela, res.
Le kdaj bo prišel avtobus oz. karkoli, kar bi nas pripeljalo v Srinagar?!
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 4

Sedim v šotoru, Golam je prižgal plinski kuhalnik, ki prijetno greje prostor. Glava je obupno težka, na pol mrtva sem. V trebuhu stiska topa bolečina. Po Lekadolu in polurnem dremanju je malo bolje. Z enim ušesom poslušam Tino in Golama, ki razpravljata o porokah pri nas in tu. Precej zanimiva tema za pogovor z zavednim muslimanom, ni kaj. Na besede moraš paziti, ker enostavno ne razume. Poroke so dogovorjene, ženina dekletu dodeli oče, seveda šele po obisku astrologa, ki pove, ali so jima zvezde sploh naklonjene in se ujemata v znamenjih. Sledijo srečanja s starši bodočih zakoncev, pa prerekanja in barantanja za višino dote. Tako piše v koranu, doda. Pika. Tu se pogovor zanj konča. Ne razume, verjetno niti noče razumeti nas, našega načina razmišljanja, naše kulture. Faruk se nam kmalu pridruži in razvije se živahna debata. Zamenjamo temo, ob tej je treba preveč razmišljati, kaj in koliko boš povedal, da bo še primerno za svet, v katerem sva se znašli.
Sesuta sem. Danes ponoči sva spet spali v kuhinji, ker se je moj želodec včeraj zvečer odločil, da bo pobruhal pol šotora in še vhod (samo zato, ker Tina ni našla zadrge za vrata odpret...). Ves riž, vse tablete. V kuhinji si spet uredimo skupinsko posteljo. Spijem malo vode, tresem se od mraza in bolečine pretresenega želodca. V glavi razbija. Vsi že spijo, ko me ponovno zvije. Vržem se pred vrata šotora in samo da pomolim glavo ven, spet leti. Po Farukovih plastičnih čevljih. Potem je na srečo mir.
Zjutraj s Tino od Golama izprosiva mleko v prahu. Paše, čeprav mi želodec spet stavka. Obe sva utrujeni in neprespani, dve noči, ki sva jih preživeli stisnjeni v skupnem šotoru, premalo tekočine in slaba hrana naju še bolj zdelajo. Ležim na travi, ko se Tinč spomni na moj rojstni dan. Zapoje mi “happy birthday.” Hvala ti, Tinč... Ko bi se vsaj želodec pomiril. Trenutno mi sploh ni jasno, kako bom prišla do doline. Hoditi ne morem, poni preveč trese. Sesuta sem.
 (se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 3

Pot se spet začne strmeje vzpenjati. Faruk in Raja uideta naprej. Za kakršenkoli pogovor je sape premalo, gledam v tla, v kamenje, ki se melje pod črnimi supergami. Vsake toliko časa pohodim kak skromen košček trave. Pod sabo v kotanji opazim zaplate snega. Vroče je, nebo pa brez oblačka. Faruk nekaj kriči proti nama. Brez sape sem, le nasmehnem se mu. Še en korak, daj no, Alja. Tina je že ob Faruku. Sama se ustavim ob napisu na skali Nichini Pass. Sesedem se na tla in lovim sapo.

Tik pred mano, nekaj sto metrov višje je nov vrh, pogled mi obstane na verigi ostrih sivo-črnih skalnatih pettisočakov, ki mi zakrivajo pogled na K2. Dve uri hoda po ledeniku je še do tam. Pokrajina je čudovita, tako – nezemeljska. Modro nebo brez oblačka, belina ledenika v bližini, pa suhe travnate bilke pod mojo rito. In gore, kamorkoli pogledam. Zeleno rumeni gozdovi pod mano in nad njimi zasneženi vrhovi, pred mano črne gmote novih in novih gora. Veličastno. Izmučena sem, a srečna. Spet me preveva tisti občutek neznanske svobode in energije, če bi imela dovolj sape, bi zapela, vrtela bi se v divjem ritmu srca, norela bi. Skakala bi.... pa se le počasi odvlečem do Tine in Faruka. Eno samo sonce je na najinih obrazih, Faruk verjetno začuti najino vznemirjenje. Smeji se. Življenje me ima popolnoma v oblasti, čutim njegovo moč, njegovo veličino, vse okrog mene je ljubezen. Neskončna radost.

Nebo nad goro prekrijejo temni oblaki. Spuščamo se že, ko začne pihati močan veter in s sabo prinese dežne kaplje, ki ostro bičajo po obrazu. Zavijem fotoaparat in si ga stlačim pod anorak. Mrzlo je. Začne snežiti in Faruk skoraj teče navzdol. Raja in Tina ga še dohajata, jaz pa spet le lovim sapo. Zaradi kapuce na glavi vidim le s polovico očesa, kamen na katerega stopim, se mi prevali, da klecnem. “ Dejta me počakat...” Na srečo se vihar pomiri skoraj tako hitro in nepričakovano, kot se je začel. Smo že ob hudourniku. Zlezem na Raja. Tina hodi ob meni in se smeji. Še čez gozd in dolgo travnato ravnino moramo. Noge se mi zapletejo, ko zlezem s konja in stopim na tla. Utrujena sem. Raja očitno nenaklonjenost pokaže tudi Tini, saj z njo na hrbtu oddrvi navzdol. Faruk leti za njima. Pri šotoru so že, Golam jih z navdušenjem pričaka. Mene čaka še ta presneta neskončna ravnina! V želodcu je luknja, v glavi prepih, a srce mi poje od radosti. Da le noge ne bi bile tako težke.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 2

Sedim v baznem taboru, kot sva s Tino preimenovali šotor s kuhinjo. Lepo toplo je, samo sem popolnoma uničena. Zjutraj smo se Farukom odpravili naprej. Golam se je izmuznil, mora paziti na šotore, pa večerjo mora narediti, nama zatrdi. Pustimo ga samega. Noro je, čeprav zelo, zelo naporno. Zaradi višine čutim napor že, če si obrišem nos. Tudi ko oblečem anorak, pljuča potrebujejo nekaj trenutkov zase.
Dobro, da imamo s sabo enega od ponijev... Raja me očitno ne mara, takoj, ko se Faruk oddalji, me brcne v koleno. Zaradi skale za mano se mu ne morem izmakniti, tako da me njegovo kopito ujame po celem notranjem delu stegen. Koleno takoj postane rdeče in zatečeno, oba stegna sta poslikana z vijoličnimi lisami. Nice.
Faruk me tolaži: “Raja Zuni fighting. Why? Raja is angry. Little hungry, there`s a little angry...” Tudi Tina ne sme zaostajati za mojo nerodnostjo, ko stopi proti potoku, ki teče ob poti, ji spodrsne in konča v vodi. Mokra je in umazana. Smeha nam ne zmanjka, tudi Faruk se prav zabava ob nama.
Dal nama je kašmirska imena – Tini Hasina (cvetica), mene pa že od včeraj, ko sem se Tini drla “zuni, zuni” (zunaj), kliče Zuni (luna). Nice. Pa ta njegova pojoča kašmirska angleščina, ki ti ob neprestanem smejanju dodobra pretrese ves trebuh. “She talking me shower, me talking no shower, to much cold water...” se je drl, ko je Tina zletela v vodo.
Tik pred sedlom pojemo. Golam precej slabše kuha od mame, v škatli s kosilom najdeva sladek toast s skromnim koščkom piščanca, ki je še včeraj frfotal po šotoru, nekaj kuhanih korenčkov in dve polovici na pol gnilega krompirja. Faruk ima s sabo le pol polivinalaste vrečke z rižem, pa še to deli z Rajo. Poni tudi od naju dobi kos krompirja, a ga ne poje. Že ve, zakaj.
(se nadaljuje)

Alja Rebolj - Indija - Dve nori bejbi na trekingu

Dve nori ženski sta se spravili na treking po Himalaji. Mislila sem, da bo precej lažje...

Zbudijo naju šele okrog devetih. Seveda se nikomur ne mudi, lepo počasi pozajtrkujemo, vsak svoj posušen čapati z maslom, trdo kuhano jajce in čaj z mlekom. Spakiramo. S šikaro se odpeljemo do obale, naprej pa s starim avtomobilom do približno 90km oddaljenega Sonamarga. Vmes kupimo še tri kokoši, ki se potem vsake toliko časa oglasijo izpod Golamovega sedeža. Pokrajina je čudovita, bolj ko se bližamo Himalaji, lepša je. Zelena voda, pa 4000m visoko nad nami gore. Sicer brez snega, a izgleda veličastno. Vmes se ustavimo na čaju. Paše. Pa Golam naroči še kolač. Heaven. Tu najbolj pogrešam sladko in ta kolač danes... Mmm... Ob vznožju pojemo kosilo, mama Saida nam ga je že zjutraj pripravila, naložimo ves tovor na dva konja, komaj žive kure prav tako, pa odidemo.

Po parih metrih sem že čisto izmučena. Dobro, da je Golam naročil ekstra konja (“for small babies”, kakor naju kličejo) – zase, zame, Tina pa itak kar leti gor. Odpirajo se veličastni razgledi na gore okrog nas, sneg je že na vrhovih, in med skalami nedolžno beli ledeniki. Višje ko smo, bolj sem utrujena. Ves čas se le vzpenjamo in to zelo hitro. Naenkrat mi postane tako slabo, da mi niti par minut počitka ne pomaga. Zlezem na konja. Bleda sem in tik pred tem, da na hitro izpraznim želodec. Kar nekaj minut na hrbtu ponija rabim, da se telo umiri. Kratek počitek in spet peš naprej. Sedaj je lažje, bolj položno postaja. Oko počiva na zelenih planjavah, nad mano je modro nebo, pred mano pa listnat gozdič, oblit v neverjetne jesenske barve. Zadnji vzpon, Faruk, naš vodič, in Golam razpakirata konje, postavimo šotor. Super je. Med gorami, na višini okrog 3500m. Crazy. Sonce je že skoraj zašlo in postaja hladno. Za večerjo bo kokoška. Preživele so pot, vse tri, sedaj se bo ena poslovila. Mislim, da bom postala vegeterijanka.

Temno je že. Najin šotor se spreminja v ledeno jamo. Ko naju Golam povabi k sebi v kuhinjo, takoj pograbiva odeje in spalne vreče ter se preseliva tja. Spati se ne da. Prostora je premalo. Tiščimo se skupaj, da nas ne zebe. Mraz reže v kosti, zaviti smo v vse odeje, ki jih imamo, a tudi zemlja, od katere nas loči le debela prešita odeja in nekaj polivinila, je ledena. Sanjam. Sredi noči smo že vsi naveličani premetavanja sem in tja. “Mama, chai...” zajamra Faruk. Čez nekaj minut je čaj res narejen, Golam vrže v vrelo vodo nekaj semen. Premočen je, a kljub temu ga spijem, da se vsaj malo pogrejem.
(se nadaljuje)

Pamukkale & smisel v nesmislu

Pred nama se odprl nenavaden pogled: hrib posut z zemljo in redkim grmičevjem, je bil prekrit z belo snovjo, kot nekakšna sladoledna kupa s smetano. Bila sva obkrožena z množicami turistov, ki so se mravljinčili po tej atrakciji, in priznati moram, da vse skupaj, kljub svoji lepoti, v takšnih okoliščinah izgubi svoj čarobni pridih.

Nato pa je sledil nepričakovan preobrat: začelo je deževati, kar je ob tem letnem času prava redkost. Ljudje so se hitro odpravili v svoje avtobuse in večina je zapustila kraj. Ostala sva praktično sama. Redki bazenčki so bili sicer zdaj videti še lepši, a hkrati je iz njih zavela grenka preteklost.
 V tistem trenutko priteče stražar in naju spusti na originalne bele 'posodice', le štiri so se uspele rešiti grabežljivim uničevalcem narave. Začudeno sva ga pogledala, kajti prej je stražar izgledal naravnost sovražen. Nekega mladeniča je pregnal iz zastraženega področja z precejšnjo mero 'nasilja'. Zakaj je nama namenuil to čast, mi še danes ni jasno. Namakanje in obloge iz magnezija in ostalih mineralov, ki se nabirajo na dnu je bil čudovito. Z namakalnimi sistemi skušajo turške oblasti s pomočjo UNESCA ponovno ustvariti naravne bazenčke, a za to bodo potrebna dolga dolga leta. V tunelih se preko dneva nabira voda, nato pa jeze odmaknejo in v slapovih se razlije po pobočju. Usedline, ki se ob tem nabirajo z leti, desetletji ustvarijo oblike, podobne polkrogom. Deležna sva bila tudi tega spektakla.

Prepričana sem, da z najinim namakanjem nisva uničila naravnega bogastva, saj so se v njih dolgo kopali Rimljani, pa jih niso uničili, uničile so jih odplake tamkajšnjih hotelov, ki so jih spuščali kar preko teh naravnih biserov.
Skoraj sigurno ne bi bila deležna te sreče, če ne bi začelo deževati. V množicah človek ne izgubi le svoje identitete, pač pa je okrajšan tudi za marsikatero neverjetno izkušnjo.

Tonja Zadnik - Pamukkale & smisel v nesmislu

Turčija, Pamukkale
Najina potovanja- vključno s Turčijo, so me naučila modrosti, ki jih ni moč prebrati na zaprašenih listih 'črkovne dediščine'.  “Izkušnje”, pravijo, “so najboljši učitelj” zato se človek nikdar ne sme ustrašiti, temveč se mora spoprijeti s problemi, ki se lahko z kančkom sreče spreobrnejo v prekrasne dogodivščine. O tem govori moja zgodba...

Mnogo stvari se človeku razjasnijo, ko tava sam po tuji deželi, srečuje nove ljudi, nove kulture. Nekatere pa so še vedno ostale neznanka in mislim, da je tudi prav tako. Življenje, ki bi bilo popolnoma predvidljivo in mehansko razložljivo bi izgubilo svoj čar minljivosti.
Vendar najino romanje v Pamukkale ni bilo iskanje odgovorov na taka vprašanja, bilo je podobno lahkotnemu koraku na lepše. Res, že od nekdaj so me privlačili ti beli bazenčki, napolnjeni s svetlo turkizno vodo. Kot bi se kopal na nebeških oblakih! Če povem po resnici, je bil to eden redkih krajev, ki sem jih poznala malce bolj natančno pred odhodom. Vendar ob vseh teh prekrasnih podobah, ki so se slikale v mojih mislih, je bila na drugi strani tudi tista temna plat. Kruti posegi ljudi v naravo in predvsem pohlep, je ljudi pehal v norost in posledično popolno uničenje teh božanskih namakalnih sistemčkov. Bil je soparen dan in vsa presrečna sva pohajkovala po ozkih ulicah mesteca, kjer sva nameravala prenočiti. Ozrla sva se na planjavo, ki se je dvigala nad mestom in odločila sva se, da se nemudoma odpraviva k 'bazenčkom'.
(se nadaljuje)

Matija Rovsnik - Po Beduinsko v puščavo 2

Ob prekinitvah sem poslušal njihove navdušujoče zgodbe (predvsem od mojega gostitelja, ki je edini solidno govoril angleško) o lepotah puščave, o načinu življenja pred desetimi leti, ko v njej še živeli in kako so se potem zaradi turizma in možnosti zaslužka preobrazili v vaščane. Vedno sem občudoval puščavska ljudstva, po teh pričevanjih pa sem se odločil, da po puščavi ne bom šel z organizirano turo (s jeepi), ampak se bom sam preizkusil v puščavi, na Beduinski način.
Mohamed (moj gostitelj) mi je zrisal pot (okrog 30 km), ki sem se je moral maksimalno držati, kajti izgubiti se v puščavi ni mačji kašelj, je pa precej enostavno. Po vseh napotkih, ki sem jih bil deležen, sem se oskrbel še z vodo in hrano, se oblekel v Beduinsko odpravo (namesto kofije sem imel ruto) in se ob pol štirih zjutraj odpravil na dvodnevno avanturo. Hodil sem nekje do pol enajstih, potem pa sem se umaknil v zavetje sence, v bližini Beduinskega šotora, kjer sem čakal da vročina začne pojenjat in okrog petih nadaljeval pot. Na poti sem štirikrat naletel na beduinske šotore, povsod bil postrežen s čajem po želji tudi s hrano. Povsod so me zabodeno ampak spoštljivo gledali, turista v njihovih oblačilih sredi puščave. Srečal sem tudi par jeepov s turisti in enkrat čuvaja parka, to srečanje mi je najbolj koristilo, saj mi je popravil mojo orientacijo. Noč me je ujela nekje sredi peščeni prostranstev. Po zgledu prejšnjega večera sem zakuril ogenj, povečerjal, se utrujen zleknil v spalko in na pesku zaspal. Vstal sem spet zelo zgodaj še v mraku in se podal na pot, na pot iz puščave v vas.
Okrog pol desetih sem prispel v vas, šel še k Mohamedu po prtljago, se od njega in družine poslovil in potem z nasmeškom sreče zapustil vas in krenil dalje...

Jordanija: Po Beduinsko v puščavo

Matija Rovsnik
Mrak, ki se je počasi spuščal, velika prostranstva okrog in okrog, zelo redek promet in moj težek ruzak so mi počasi začeli najedati živce. Štopal sem že debelo uro, mogoče dve, kar v teh deželah ni običaj (saj po mojih izkušnjah ne). Moj obup je, hvala bogu, opazil šofer Toyote pickup in me kljub že polnemu avtu pobral, pripadalo mi je mesto zadaj v kontejnerju. Ko smo prispeli v vas je bila zunaj že tema in porajali so se že novi problemi, kje prenočiti. Ob sestopu iz jeepa mi je pristopil eden izmed Beduinski sopotnikov, mi pomagal pri raztovarjanju in mi ponudil prenočišče pri njem doma. Velikodušnega povabila seveda nisem odklonil in se kmalu znašel pri njegovi številni družini, dveh skromnih hišah, dveh ženah in osmimi otroci. Nisem še dobro razpakiral, že me je možakar vabil dalje, češ da gredo nocoj v puščavo, da bodo imeli klasični Beduinski večer in če hočem se jim lahko pridružim.
In znašel sem se sredi noči, nekje v puščavi, v družbi štirih lokalcev-beduinov (neznancev). Iz suhega grmičevja smo zanetili ogenj, si na žerjavici skuhali čaj in spet na zelo skromen način povečerjali. Po večerji so gostitelji zaigrali na ud in zapeli. Ud je krožil iz rok enega v roke drugega in vedno je zvenel drugače. Ležal sem na sipinah, užival v soju plamenov, ob Beduinskih melodijah in občudoval lepote neba.
(se nadaljuje)