Matija Rovsnik - Po Beduinsko v puščavo 2

Ob prekinitvah sem poslušal njihove navdušujoče zgodbe (predvsem od mojega gostitelja, ki je edini solidno govoril angleško) o lepotah puščave, o načinu življenja pred desetimi leti, ko v njej še živeli in kako so se potem zaradi turizma in možnosti zaslužka preobrazili v vaščane. Vedno sem občudoval puščavska ljudstva, po teh pričevanjih pa sem se odločil, da po puščavi ne bom šel z organizirano turo (s jeepi), ampak se bom sam preizkusil v puščavi, na Beduinski način.
Mohamed (moj gostitelj) mi je zrisal pot (okrog 30 km), ki sem se je moral maksimalno držati, kajti izgubiti se v puščavi ni mačji kašelj, je pa precej enostavno. Po vseh napotkih, ki sem jih bil deležen, sem se oskrbel še z vodo in hrano, se oblekel v Beduinsko odpravo (namesto kofije sem imel ruto) in se ob pol štirih zjutraj odpravil na dvodnevno avanturo. Hodil sem nekje do pol enajstih, potem pa sem se umaknil v zavetje sence, v bližini Beduinskega šotora, kjer sem čakal da vročina začne pojenjat in okrog petih nadaljeval pot. Na poti sem štirikrat naletel na beduinske šotore, povsod bil postrežen s čajem po želji tudi s hrano. Povsod so me zabodeno ampak spoštljivo gledali, turista v njihovih oblačilih sredi puščave. Srečal sem tudi par jeepov s turisti in enkrat čuvaja parka, to srečanje mi je najbolj koristilo, saj mi je popravil mojo orientacijo. Noč me je ujela nekje sredi peščeni prostranstev. Po zgledu prejšnjega večera sem zakuril ogenj, povečerjal, se utrujen zleknil v spalko in na pesku zaspal. Vstal sem spet zelo zgodaj še v mraku in se podal na pot, na pot iz puščave v vas.
Okrog pol desetih sem prispel v vas, šel še k Mohamedu po prtljago, se od njega in družine poslovil in potem z nasmeškom sreče zapustil vas in krenil dalje...

Indonezija VijayAnand-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič

poglej video: Indonezija VijayAnand-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič

Jordanija: Po Beduinsko v puščavo

Matija Rovsnik
Mrak, ki se je počasi spuščal, velika prostranstva okrog in okrog, zelo redek promet in moj težek ruzak so mi počasi začeli najedati živce. Štopal sem že debelo uro, mogoče dve, kar v teh deželah ni običaj (saj po mojih izkušnjah ne). Moj obup je, hvala bogu, opazil šofer Toyote pickup in me kljub že polnemu avtu pobral, pripadalo mi je mesto zadaj v kontejnerju. Ko smo prispeli v vas je bila zunaj že tema in porajali so se že novi problemi, kje prenočiti. Ob sestopu iz jeepa mi je pristopil eden izmed Beduinski sopotnikov, mi pomagal pri raztovarjanju in mi ponudil prenočišče pri njem doma. Velikodušnega povabila seveda nisem odklonil in se kmalu znašel pri njegovi številni družini, dveh skromnih hišah, dveh ženah in osmimi otroci. Nisem še dobro razpakiral, že me je možakar vabil dalje, češ da gredo nocoj v puščavo, da bodo imeli klasični Beduinski večer in če hočem se jim lahko pridružim.
In znašel sem se sredi noči, nekje v puščavi, v družbi štirih lokalcev-beduinov (neznancev). Iz suhega grmičevja smo zanetili ogenj, si na žerjavici skuhali čaj in spet na zelo skromen način povečerjali. Po večerji so gostitelji zaigrali na ud in zapeli. Ud je krožil iz rok enega v roke drugega in vedno je zvenel drugače. Ležal sem na sipinah, užival v soju plamenov, ob Beduinskih melodijah in občudoval lepote neba.
(se nadaljuje)

Ciril Grošelj Iran Perzijska romanca 2

Jaz sem se v vsem scenariju videl le v stometrskem prepadu pod cesto. Punco sem ves čas skoraj proseče rotil, naj bo čisto tiho, sam si nisem upal odpreti ust. Ko je tip ob meni dal roko preko moje rame, sem si skoraj rekel kot tisti, ki je vodil slepce v čolnu in ga je eden z veslom udaril po očesu, namreč: ''Sedaj smo pa tam''. In smo se vozili in vozili...

Po kakšnih dveh (stotih?) urah je Katki prekipelo. Ni bila ravno problem ženska čast, pač pa se ji je dveurno trganje roke od njenega ''joška'' povzpelo na vrh glave. Nenadoma je pričela histerično na glas jokati. To pa je bilo za Perzijo očitno pravo kontra orožje. Tip jo je takoj spustil, moj tip je odmaknil roko iz moje rame. Sledilo je olajšanje, ki pa je bilo samo navidezno. Šofer je začel svoj kamion po še vedno vršiški cesti voziti histerično, vsaj 100 km na uro. Punco sem začel resno kregati, da če avša ni mogla biti tiho, kajti še vedno bi bilo bolje biti posiljena kot mrtva v razbitem kamionu.
Kakorkoli že, sčasoma smo pridrveli v nekakšno mesto, človeka sta bila še vedno ustrahovana s Katkinim jokom in sta naju sredi mesta in sredi noči izpustila iz avta. Midva sva jima, opogumljena od množice na ulici še obrcala avto in se odpravila novim dogodivčinam naproti.

In take dogodivščine so se sicer v lažji obliki še kar nadaljevale, dokler nisva sredi sneženega zimskega dne prispela v Ljubljano. Čez kak dan se je moja mladost nehala, postal sem mladi stažist...

Ciril Grošelj Iran Perzijska romanca

Ko sva se po slabih treh mesecih skozi Perzijo vračala domov, sva bila za avtoštop v tem okolju že stara mačka, podobni dogodki naju skoraj niso več vznemirjali. Povsem domača sva tudi bila z že opisano ''grabežljivostjo'' šoferjev in sem zato jaz vedno sedel pri šoferju, kamione sva štopala samo podnevi, ponoči le osebne avtomobile itd. Skratka, sva se kar znašla.

Nekega večera sva štopala in klepetala in pomotoma naštopala velikanski kamion. In ker je bil pred nama kakih 200 km dolg gorski prelaz se nama je zdelo čisto modro, da zgrabiva priložnost. Tu je potrebno poudariti droben detajl, da so Perzijci, tudi ženske večinoma zelo visoki ljudje, najbrž v povprečju višji kot Evropejci. V kamion sta naju sprejela dva orjaka, najbrž blizu 2 metra. In smo se pričeli voziti. Kadar sta bila v kamionu dva moška, sem Katko vedno posedel zraven šoferja, ta je imel roke vsaj občasno na volanu. Kmalu se je pričela gorska cesta, luna je sijala, bilo je svetlo skoraj kot podnevi, vozili smo se nad prepadi, cesta me je spominjala še najbolj na tisto z Vršiča v Trento. In kmalu se je pričelo.
Šofer je vsakič, ko je ''šaltal'' dal roko na Katkino koleno. Ona mu je vsakič brez besed roko odtrgala od kolena. Sčasoma se je domiselnost šoferja zvečala. Z desno roko je vozil, levo je držal na Katkinem ''jošku''...
(se nadaljuje)