Andamani, Negritsko Pleme Jarawa 4

 Kakih 250 Andamanskih otokov in otočkov še vedno prekriva nedotaknjen pragozd, izjemno pomembna pa je tudi strateška lega. Otočje v Bengalskem zalivu je oddaljeno le dobrih dvesto kilometrov od Burme in Tajske, kar je za Indijce neprecenljivega vojaškega pomena. 

Na otočju, ki ga je Indija začela poseljevati šele leta 1947 so zgradili močna oporišča, najverjetneje z nuklearno oborožitvijo in dolga leta je bilo za tujce celotno ozemlje Andamanov prepovedano območje. V zadnjih letih so se le zavedli pomembnosti turističnega dolarja in za obisk popotnikov, ki zaidejo v ta konec sveta odprli nekaj otokov. Kakih 750 kvadratnih kilometrov ozemlja plemena Jarawa pa je še vedno zastraženo in tujcem najstrožje prepovedano za obisk.

Arne Hodalič (se nadaljuje)

Andamani, Negritsko Pleme Jarawa 3

 Običajno nimam nobenega veselja siliti v "od vseh pozabljena" plemena, ki odklanjajo stike z zahodno civilizacijo. Še prehitro jih naše navade in običaji prepričajo v drugačen, njim vabljiv način življenja, odtujen od njihove lastne kulture, ki se ponavadi za vedno izgubi. 

Le zakaj naj bi jih motili v njihovi blagodejni izolaciji? Tokrat pa je bilo mogoče le malo drugače. Indijska vlada vidi v andamanskem otočju veliko prihodnost, saj je to zadnji košček do blaznosti prenaseljene in ekološko opustošene Indije.

Arne Hodalič (se nadaljuje)

Andamani, Negritsko Pleme Jarawa 2

 Predpostavljajo, da jih je danes le še nekaj sto... O izvoru skrivnostnih andamanskih negritosov vemo le to, da so po zadnjih DNA raziskavah genetsko še najbližje Bušmanom iz puščave Kalahari, oddaljenimi skoraj polovico planeta. 

Po neki teoriji naj bi se sem preselili kakšnih 50.000 let nazaj, ko je Homo sapiens prvič zapustil Afriko. Ob velikih spremembah gladine morja od 10 do 12.000 let nazaj naj bi Andamanci ostali popolnoma izolirani le v vrhovih hribovja, ki je po zalitju z vodo postalo otok.

Arne Hodalič (se nadaljuje)

Arne Hodalič Indija1 Nevarnost v raju

 Obiskati negritsko pleme Jarawa je popolnoma prepovedano... Redke raziskovalne odprave, ki so se uspele prebiti do domorodcev, ki živijo v neprehodni džungli otočja Andaman v Indiji so bile tja poslane v največji tajnosti neposredno iz New Delhija in rezultati niso bili nikoli objavljeni. 

Nihče ne obvlada njihovega jezika, vsi kontakti z njimi pa so se zmeraj odvijali samo na obali. Domorodci, ki ne poznajo ne poljedelstva, ne živinoreje se ukvarjajo izključno z lovom ter nabiralništvom še nikogar niso spustili do svojih hiš v notranjosti.

Arne Hodalič (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 27

 
Čez čas sem lahko videl, da je zelo lepa. In zelo odkrito me je osvajala. Le nekaj v njeni govorici in obnašanju me je motilo, kajti vse je bilo pretirano blago, nenormalno zategnjenooo, skratka, zaigrano in, po domače: pedrsko. Tako. Pa je zbirka kompletna.

Če vam zdaj, na koncu tega delnega, v glavnem ves čas hote dvoumnega ekspozeja na temo konkretne erotike zaupam še to, da sem vse tiste tri v domovini nabavljene pakeljce tudi povsem nedotaknjene prinesel domov – kaj si boste mislili in morebiti porekli na to? 

Artur Štern  

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 26

 
Kaj mi je po vsem tem še manjkalo? Morda kvečjemu kak transvetit ali transseksualec. No, tudi na to reč sem še pred koncem dopusta naletel – in to tam, kjer bi to lahko res najmanj pričakoval: na malem otoku Gili Menu pri Lomboku. 

V skoraj popolni temi, le pod neštetimi zvezdami, sem se z večerje v tamkajšnji prijetni razmeroma novi druščini vračal v svoj bungalov. Zrl sem tja gor v čarobno nebo in se skoraj zaletel v ekipo lokalnih tičev – ogovorila pa me je edina ženska med njimi.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 25

 In tako se je torej šlo še na kurbe. In tudi sorazmerno s tistim, koliko denarja sem v zvezi s tem porabil, zdaj tu ne bi izgubljal pretiranih nadaljnjih besed; lahko pa rečem, da je bilo prav zanimivo in celo malce adrenalinsko, s šoferjem peljati se tistih nekaj kilometrov iz mesta, zaviti skozi zastražena vrata na zasebni vrt in tam po raznih ovinkih med rastlinjem priti pred dekadentno, takorekoč sanjsko-morasto zgradbo – pred katero je stalo, hodilo in posedalo kakih petnajst prijateljic noči, v ozadju pa tudi nekaj mafioznežev, ki so mi nekako jemali veselje do kakšnega pretiranega komuniciranja z dekleti ali celo pregovarjanja o ceniku njihovih uslug.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 24

 “Oh, I wouldn't know that much. I just bring you there; the rest is up to you and your bargaining with them.” 

Dobro, mogoče tule res že krepko bolj kot le rahlo pretiravam pri poskusu podajanja stopnje sofisticiranosti njegove angleščine, a to morda niti ni tako bistveno; bolj zanimivo je, da je možak na križišču z glavno ulico namesto na desno zavil na levo – misleč, da sva se že kar avtomatično dogovorila, da me zdaj pelje tja v kupleraj. No, toliko avanturista pa vendarle je v meni, da sem nato rekel: “Ok, let's go and see. But only this – and nothing more” (kot bi se izrazil krokar Edgarja Allana Poeja).

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 23

 “No, no, I'd just like to go back to my hotel. How much…”, in sva se dogovorila za prav ugodno nizko ceno, niti pol evra ne, za tistih denimo pet kilometrov, ki so me ločevali od postelje.

Potem pa mi hudič ni dal, da ga med vožnjo ne bi pobaral: “Not that I would fancy these activities, plus I'm really tired and I wanna go to bed, but still: how much do those women you mentioned cost?”

Artur Štern  (se nadaljuje)