Dve nori bejbi na trekingu 3

Pot se spet začne strmeje vzpenjati. Faruk in Raja uideta naprej. Za kakršenkoli pogovor je sape premalo, gledam v tla, v kamenje, ki se melje pod črnimi supergami. Vsake toliko časa pohodim kak skromen košček trave. Pod sabo v kotanji opazim zaplate snega. Vroče je, nebo pa brez oblačka. Faruk nekaj kriči proti nama. Brez sape sem, le nasmehnem se mu. Še en korak, daj no, Alja. Tina je že ob Faruku. Sama se ustavim ob napisu na skali Nichini Pass. Sesedem se na tla in lovim sapo.

Tik pred mano, nekaj sto metrov višje je nov vrh, pogled mi obstane na verigi ostrih sivo-črnih skalnatih pettisočakov, ki mi zakrivajo pogled na K2. Dve uri hoda po ledeniku je še do tam. Pokrajina je čudovita, tako – nezemeljska. Modro nebo brez oblačka, belina ledenika v bližini, pa suhe travnate bilke pod mojo rito. In gore, kamorkoli pogledam. Zeleno rumeni gozdovi pod mano in nad njimi zasneženi vrhovi, pred mano črne gmote novih in novih gora. Veličastno. Izmučena sem, a srečna. Spet me preveva tisti občutek neznanske svobode in energije, če bi imela dovolj sape, bi zapela, vrtela bi se v divjem ritmu srca, norela bi. Skakala bi.... pa se le počasi odvlečem do Tine in Faruka. Eno samo sonce je na najinih obrazih, Faruk verjetno začuti najino vznemirjenje. Smeji se. Življenje me ima popolnoma v oblasti, čutim njegovo moč, njegovo veličino, vse okrog mene je ljubezen. Neskončna radost.

Nebo nad goro prekrijejo temni oblaki. Spuščamo se že, ko začne pihati močan veter in s sabo prinese dežne kaplje, ki ostro bičajo po obrazu. Zavijem fotoaparat in si ga stlačim pod anorak. Mrzlo je. Začne snežiti in Faruk skoraj teče navzdol. Raja in Tina ga še dohajata, jaz pa spet le lovim sapo. Zaradi kapuce na glavi vidim le s polovico očesa, kamen na katerega stopim, se mi prevali, da klecnem. “ Dejta me počakat...” Na srečo se vihar pomiri skoraj tako hitro in nepričakovano, kot se je začel. Smo že ob hudourniku. Zlezem na Raja. Tina hodi ob meni in se smeji. Še čez gozd in dolgo travnato ravnino moramo. Noge se mi zapletejo, ko zlezem s konja in stopim na tla. Utrujena sem. Raja očitno nenaklonjenost pokaže tudi Tini, saj z njo na hrbtu oddrvi navzdol. Faruk leti za njima. Pri šotoru so že, Golam jih z navdušenjem pričaka. Mene čaka še ta presneta neskončna ravnina! V želodcu je luknja, v glavi prepih, a srce mi poje od radosti. Da le noge ne bi bile tako težke.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 2

Sedim v baznem taboru, kot sva s Tino preimenovali šotor s kuhinjo. Lepo toplo je, samo sem popolnoma uničena. Zjutraj smo se Farukom odpravili naprej. Golam se je izmuznil, mora paziti na šotore, pa večerjo mora narediti, nama zatrdi. Pustimo ga samega. Noro je, čeprav zelo, zelo naporno. Zaradi višine čutim napor že, če si obrišem nos. Tudi ko oblečem anorak, pljuča potrebujejo nekaj trenutkov zase.
Dobro, da imamo s sabo enega od ponijev... Raja me očitno ne mara, takoj, ko se Faruk oddalji, me brcne v koleno. Zaradi skale za mano se mu ne morem izmakniti, tako da me njegovo kopito ujame po celem notranjem delu stegen. Koleno takoj postane rdeče in zatečeno, oba stegna sta poslikana z vijoličnimi lisami. Nice.
Faruk me tolaži: “Raja Zuni fighting. Why? Raja is angry. Little hungry, there`s a little angry...” Tudi Tina ne sme zaostajati za mojo nerodnostjo, ko stopi proti potoku, ki teče ob poti, ji spodrsne in konča v vodi. Mokra je in umazana. Smeha nam ne zmanjka, tudi Faruk se prav zabava ob nama.
Dal nama je kašmirska imena – Tini Hasina (cvetica), mene pa že od včeraj, ko sem se Tini drla “zuni, zuni” (zunaj), kliče Zuni (luna). Nice. Pa ta njegova pojoča kašmirska angleščina, ki ti ob neprestanem smejanju dodobra pretrese ves trebuh. “She talking me shower, me talking no shower, to much cold water...” se je drl, ko je Tina zletela v vodo.
Tik pred sedlom pojemo. Golam precej slabše kuha od mame, v škatli s kosilom najdeva sladek toast s skromnim koščkom piščanca, ki je še včeraj frfotal po šotoru, nekaj kuhanih korenčkov in dve polovici na pol gnilega krompirja. Faruk ima s sabo le pol polivinalaste vrečke z rižem, pa še to deli z Rajo. Poni tudi od naju dobi kos krompirja, a ga ne poje. Že ve, zakaj.
(se nadaljuje)

Alja Rebolj - Indija - Dve nori bejbi na trekingu

Dve nori ženski sta se spravili na treking po Himalaji. Mislila sem, da bo precej lažje...

Zbudijo naju šele okrog devetih. Seveda se nikomur ne mudi, lepo počasi pozajtrkujemo, vsak svoj posušen čapati z maslom, trdo kuhano jajce in čaj z mlekom. Spakiramo. S šikaro se odpeljemo do obale, naprej pa s starim avtomobilom do približno 90km oddaljenega Sonamarga. Vmes kupimo še tri kokoši, ki se potem vsake toliko časa oglasijo izpod Golamovega sedeža. Pokrajina je čudovita, bolj ko se bližamo Himalaji, lepša je. Zelena voda, pa 4000m visoko nad nami gore. Sicer brez snega, a izgleda veličastno. Vmes se ustavimo na čaju. Paše. Pa Golam naroči še kolač. Heaven. Tu najbolj pogrešam sladko in ta kolač danes... Mmm... Ob vznožju pojemo kosilo, mama Saida nam ga je že zjutraj pripravila, naložimo ves tovor na dva konja, komaj žive kure prav tako, pa odidemo.

Po parih metrih sem že čisto izmučena. Dobro, da je Golam naročil ekstra konja (“for small babies”, kakor naju kličejo) – zase, zame, Tina pa itak kar leti gor. Odpirajo se veličastni razgledi na gore okrog nas, sneg je že na vrhovih, in med skalami nedolžno beli ledeniki. Višje ko smo, bolj sem utrujena. Ves čas se le vzpenjamo in to zelo hitro. Naenkrat mi postane tako slabo, da mi niti par minut počitka ne pomaga. Zlezem na konja. Bleda sem in tik pred tem, da na hitro izpraznim želodec. Kar nekaj minut na hrbtu ponija rabim, da se telo umiri. Kratek počitek in spet peš naprej. Sedaj je lažje, bolj položno postaja. Oko počiva na zelenih planjavah, nad mano je modro nebo, pred mano pa listnat gozdič, oblit v neverjetne jesenske barve. Zadnji vzpon, Faruk, naš vodič, in Golam razpakirata konje, postavimo šotor. Super je. Med gorami, na višini okrog 3500m. Crazy. Sonce je že skoraj zašlo in postaja hladno. Za večerjo bo kokoška. Preživele so pot, vse tri, sedaj se bo ena poslovila. Mislim, da bom postala vegeterijanka.

Temno je že. Najin šotor se spreminja v ledeno jamo. Ko naju Golam povabi k sebi v kuhinjo, takoj pograbiva odeje in spalne vreče ter se preseliva tja. Spati se ne da. Prostora je premalo. Tiščimo se skupaj, da nas ne zebe. Mraz reže v kosti, zaviti smo v vse odeje, ki jih imamo, a tudi zemlja, od katere nas loči le debela prešita odeja in nekaj polivinila, je ledena. Sanjam. Sredi noči smo že vsi naveličani premetavanja sem in tja. “Mama, chai...” zajamra Faruk. Čez nekaj minut je čaj res narejen, Golam vrže v vrelo vodo nekaj semen. Premočen je, a kljub temu ga spijem, da se vsaj malo pogrejem.
(se nadaljuje)