Ko se stavka pod Himalajo 3

Drugi dan že pogled skozi okno ni obetal ravno prijaznega dne, kajti še vedno je bilo oblačno in tudi rahlo je rosilo. Po zajtrku, ki so nam ga Tibetanci po naročilu skrivaj prinesli v hotel, smo se odpravili na ulice. Tam nas je čakalo res veliko presenečenje. Ulice so bile upostošene, vse trgovine in vsi lokali so bili zaprti z železnimi roletami in vsa okna zapahnjena. Napovedi našega sopotnika so bile resnične. Zares se je dogajalo nekaj posebnega. Nekaj več življenja je bilo na glavni ulici. Vse naokoli je bilo ogromno policije oborožene z bambusovimi palicami in bambusovimi ščiti. Edino kar je obratovalo so bile lekarne, kjer so na srečo prodajali tudi vodo.
Prijatelj s Kalkute nam je razložil, da je skoraj devetdeset odstotkov prebivalstva nepalskega rodu in ker se bližajo državne volitve, je to čas ko opozarjajo na svoje zahteve po večjih pravicah za manjšine v Indiji.
Zanimanje so mi pritegnile s palicami oborožene skupine. Kasneje sem izvedel, da naj bi te skupine preverjale, če se vse mesto drži krajevnih zahtev med stavko. Te zahteve so bile tudi, da naj bi se vsi udeležili protestov na glavnem trgu. Zaradi tega je bil to dela prost dan in nihče razen policije in bolnice ni smel delati. Tudi prebivalci, ki niso nepalskega rodu niso smeli delati. Zaradi tega se nihče ni upal imeti odprte trgovine ali restavracije, ker bi mu jo skupine oborožene s palicami razbile.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)