“Položite steklenice na tla. Ljudje s ceste
gledajo… vi pijete pivo…bo… restavracija…slab glas!”
“O, seveda, seveda….”
Udaipur je še bolj vroč kot Mt. Abu in Slovenci spet zavijejo v restavracijo. Prebavnim motnjam, ki so doletele že skoraj vse
člane skupine navkljub, paše nekaj drugega kot sladkobni pepsi, ki ga je mogoče
dobiti prav povsod.
“Pivo!” smo neumorni. “Seveda, ni problema,”
pove zlikani natakar, ki posreduje zahteve naprej. Čez minuto teče suhljati
možic ven in se privleče čez slabo uro nazaj s polno kartonasto škatlo, ki jo
komaj nese za pult. Tam potrebujejo še deset minut, kjer se skrivajo za pultom
in si šušljajo.
“Pa kaj mečkajo?” se sprašujemo nestrpni
slovenski gostje, nakar dobimo na mizo litrske vrče za kavo in čaj, poleg njih
pa porazdelijo čajne skodelice. “Tako,” zašepeta zlikani, “delajte se, kot da
pijete čaj. Pivo je tu prepovedano, veste. Nihče več ne bo želel priti sem. No,
kar natočite!”
Le ena kapljica tistega, zaradi česar sem
vzljubila zlati Radžastan.
Petja Šega
