Od sreče, da ne bova plačala 500
rupij, sem že čisto pozabil, da bi se z rikšo za dvajset rupiji lahko peljala
uro daleč. Da samozvani vodniki od vsake prodaje pobirajo krepko provizijo, se
mi takrat še ni niti sanjalo.
Greh je, če butastega turista ne
ločiš od njegovega denarja.
Poleg obljubljenih dveh veslačev sva dobila še krmarja.
Vsi trije so bili precej temni; eden od veslačev celo temnejši od marsikaterega
črnca iz Afrike. Menda je v Indiji človek tem manj vreden, čim temnejša je
njegova koža. Krmar je znal nekaj angleško in je vso pot žlobudral brez odmora.
Večina njegovega teksta je bila posvečena izjemno težkemu garanju, ki ga
pravkar opravljata naša veslača in izdatnemu bakšišu, ki bi ga vsekakor
zaslužila.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)
(se nadaljuje)
