Najina potovanja- vključno s Turčijo, so me naučila modrosti, ki jih ni moč prebrati na zaprašenih listih 'črkovne dediščine'. “Izkušnje”, pravijo, “so najboljši učitelj” zato se človek nikdar ne sme ustrašiti, temveč se mora spoprijeti s problemi, ki se lahko z kančkom sreče spreobrnejo v prekrasne dogodivščine. O tem govori moja zgodba...
Mnogo stvari se človeku razjasnijo, ko tava sam po tuji deželi, srečuje nove ljudi, nove kulture. Nekatere pa so še vedno ostale neznanka in mislim, da je tudi prav tako. Življenje, ki bi bilo popolnoma predvidljivo in mehansko razložljivo bi izgubilo svoj čar minljivosti.
Vendar najino romanje v Pamukkale ni bilo iskanje odgovorov na taka vprašanja, bilo je podobno lahkotnemu koraku na lepše. Res, že od nekdaj so me privlačili ti beli bazenčki, napolnjeni s svetlo turkizno vodo. Kot bi se kopal na nebeških oblakih! Če povem po resnici, je bil to eden redkih krajev, ki sem jih poznala malce bolj natančno pred odhodom. Vendar ob vseh teh prekrasnih podobah, ki so se slikale v mojih mislih, je bila na drugi strani tudi tista temna plat. Kruti posegi ljudi v naravo in predvsem pohlep, je ljudi pehal v norost in posledično popolno uničenje teh božanskih namakalnih sistemčkov. Bil je soparen dan in vsa presrečna sva pohajkovala po ozkih ulicah mesteca, kjer sva nameravala prenočiti. Ozrla sva se na planjavo, ki se je dvigala nad mestom in odločila sva se, da se nemudoma odpraviva k 'bazenčkom'.
(se nadaljuje)
