Mohamed (moj gostitelj) mi je zrisal pot (okrog 30 km), ki sem se je moral maksimalno držati, kajti izgubiti se v puščavi ni mačji kašelj, je pa precej enostavno. Po vseh napotkih, ki sem jih bil deležen, sem se oskrbel še z vodo in hrano, se oblekel v Beduinsko odpravo (namesto kofije sem imel ruto) in se ob pol štirih zjutraj odpravil na dvodnevno avanturo. Hodil sem nekje do pol enajstih, potem pa sem se umaknil v zavetje sence, v bližini Beduinskega šotora, kjer sem čakal da vročina začne pojenjat in okrog petih nadaljeval pot. Na poti sem štirikrat naletel na beduinske šotore, povsod bil postrežen s čajem po želji tudi s hrano. Povsod so me zabodeno ampak spoštljivo gledali, turista v njihovih oblačilih sredi puščave. Srečal sem tudi par jeepov s turisti in enkrat čuvaja parka, to srečanje mi je najbolj koristilo, saj mi je popravil mojo orientacijo. Noč me je ujela nekje sredi peščeni prostranstev. Po zgledu prejšnjega večera sem zakuril ogenj, povečerjal, se utrujen zleknil v spalko in na pesku zaspal. Vstal sem spet zelo zgodaj še v mraku in se podal na pot, na pot iz puščave v vas.
Okrog pol desetih sem prispel v vas, šel še k Mohamedu po prtljago, se od njega in družine poslovil in potem z nasmeškom sreče zapustil vas in krenil dalje...
