Dobro, da imamo s sabo enega od ponijev... Raja me očitno ne mara, takoj, ko se Faruk oddalji, me brcne v koleno. Zaradi skale za mano se mu ne morem izmakniti, tako da me njegovo kopito ujame po celem notranjem delu stegen. Koleno takoj postane rdeče in zatečeno, oba stegna sta poslikana z vijoličnimi lisami. Nice.
Faruk me tolaži: “Raja Zuni fighting. Why? Raja is angry. Little hungry, there`s a little angry...” Tudi Tina ne sme zaostajati za mojo nerodnostjo, ko stopi proti potoku, ki teče ob poti, ji spodrsne in konča v vodi. Mokra je in umazana. Smeha nam ne zmanjka, tudi Faruk se prav zabava ob nama.
Dal nama je kašmirska imena – Tini Hasina (cvetica), mene pa že od včeraj, ko sem se Tini drla “zuni, zuni” (zunaj), kliče Zuni (luna). Nice. Pa ta njegova pojoča kašmirska angleščina, ki ti ob neprestanem smejanju dodobra pretrese ves trebuh. “She talking me shower, me talking no shower, to much cold water...” se je drl, ko je Tina zletela v vodo.
Tik pred sedlom pojemo. Golam precej slabše kuha od mame, v škatli s kosilom najdeva sladek toast s skromnim koščkom piščanca, ki je še včeraj frfotal po šotoru, nekaj kuhanih korenčkov in dve polovici na pol gnilega krompirja. Faruk ima s sabo le pol polivinalaste vrečke z rižem, pa še to deli z Rajo. Poni tudi od naju dobi kos krompirja, a ga ne poje. Že ve, zakaj.
(se nadaljuje)
