Tik pred mano, nekaj sto metrov višje je nov vrh, pogled mi obstane na verigi ostrih sivo-črnih skalnatih pettisočakov, ki mi zakrivajo pogled na K2. Dve uri hoda po ledeniku je še do tam. Pokrajina je čudovita, tako – nezemeljska. Modro nebo brez oblačka, belina ledenika v bližini, pa suhe travnate bilke pod mojo rito. In gore, kamorkoli pogledam. Zeleno rumeni gozdovi pod mano in nad njimi zasneženi vrhovi, pred mano črne gmote novih in novih gora. Veličastno. Izmučena sem, a srečna. Spet me preveva tisti občutek neznanske svobode in energije, če bi imela dovolj sape, bi zapela, vrtela bi se v divjem ritmu srca, norela bi. Skakala bi.... pa se le počasi odvlečem do Tine in Faruka. Eno samo sonce je na najinih obrazih, Faruk verjetno začuti najino vznemirjenje. Smeji se. Življenje me ima popolnoma v oblasti, čutim njegovo moč, njegovo veličino, vse okrog mene je ljubezen. Neskončna radost.
Nebo nad goro prekrijejo temni oblaki. Spuščamo se že, ko začne pihati močan veter in s sabo prinese dežne kaplje, ki ostro bičajo po obrazu. Zavijem fotoaparat in si ga stlačim pod anorak. Mrzlo je. Začne snežiti in Faruk skoraj teče navzdol. Raja in Tina ga še dohajata, jaz pa spet le lovim sapo. Zaradi kapuce na glavi vidim le s polovico očesa, kamen na katerega stopim, se mi prevali, da klecnem. “ Dejta me počakat...” Na srečo se vihar pomiri skoraj tako hitro in nepričakovano, kot se je začel. Smo že ob hudourniku. Zlezem na Raja. Tina hodi ob meni in se smeji. Še čez gozd in dolgo travnato ravnino moramo. Noge se mi zapletejo, ko zlezem s konja in stopim na tla. Utrujena sem. Raja očitno nenaklonjenost pokaže tudi Tini, saj z njo na hrbtu oddrvi navzdol. Faruk leti za njima. Pri šotoru so že, Golam jih z navdušenjem pričaka. Mene čaka še ta presneta neskončna ravnina! V želodcu je luknja, v glavi prepih, a srce mi poje od radosti. Da le noge ne bi bile tako težke.
(se nadaljuje)
