Azija : 2025

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 20

Margie v moji sobi sicer ni vzdržala dlje kot eno noč – pa ne morda zaradi mene, prehudega

(a) pohotneža /

(b) nesposobneža (izbira je vaša),

temveč spričo jutranjega hrupa motorjev in sploh človeške množice pod balkonom.

V podkrepitev te svoje trditve in s tem tudi svoje reputacije ponujam podatek, da me je ob selitvi na mirnejšo lokacijo – (v imenu varčnosti pri stroških spanja) prijazno vabila s seboj; ampak jaz sem vendarle ostal na svojem dotlejšnjem balkonsko oskrbljenem in res lepem priobalnem punktu.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 19

Pripeljeva se ti tam tik do mojega hotela – in kaj zagledava na mojem balkonu? Margie. Se pravi, Marjano, znanko, ki sem jo bil pred odhodom srečal v Ljubljani – na indonezijskem konzulatu, kamor je tako kot jaz prišla po vizo –, ja, in ko sva bila zdaj že oba ravno na Baliju, sem jo bil po mailu seveda obvestil in povabil, naj pride v moj hotel.

Zadevo je vzela zelo dobesedno – in ker je na receptorja ženska očitno delovala dovolj persuazivno, ji je ta kljub moji odsotnosti dal ključ moje sobe, in evo nje pri meni. Kar ni uspelo Novokaledonki – ti Slovenka spontano ubode v dveh trenutkih.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 18

No, in zakaj to zgodbico uvrščam v to poglavje, med tiste implicitno erotične – ja, zato vendar, ker se mi je navzlic vsemu sicer običajnemu dogajanju pri tem počasi le začelo vse bolj jasniti, da je fant morebiti homič. Malce prevečkrat in za predolgo je mladeničeva dlan postala na mojem kolenu, ali pa me je na primer njegova roka objemala ves čas, ko sem mu na zaslonu praktično kazal in razlagal, kako si uredi naslov za elektronsko pošto. In s čim sem se ga naposled – bolj po sreči kot diplomatsko za vselej otresel?

Na poti domov naju je s tem dvajsetletnim pobom meni nikdar dokončno razjasnjenih motivov ujela nevihta – in premočena sva bila do kože; le da sem imel jaz pri tem na sebi lahka in kratka oblačila, ki so se v drugi fazi vožnje tudi že skoraj posušila, on pa je bil v dolgih hlačah in čevljih, ter povrh srajce celo v suknjiču.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 17

In fant je povedal, da študira turizem ter mi med drugim tudi pokazal zvezek z zapiski na to temo.

Ponudil se je, da me z motorjem pelje v kakšno sosednje mesto; jaz pa sem mu, potem ko sva se dejansko odpeljala v Kuto, sam turistični center Balija, in tam dolgo brskala po trgovinah (iskal in tudi našel sem zelo poceni kavbojke), zadeve poskusil vsaj delno tudi materialno povrniti s tem, da sem ga povabil na kosilo – in izmed vseh možnosti si je izbral McDonald, kjer, mimogrede, tisti bedni obrok stane prav toliko kot celotno kosilo v zelo kakovostni restavraciji. Neverjetne stvari.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 16

Podobno se je štorija začela in deloma nadaljevala tudi v kombinaciji s – to pot za spremembo nekim fantom Wayanom. (Tam na Baliju je, mimogrede, skoraj v vsaki družini po eden s tem imenom – tako namreč malone vsi poimenujejo svojega prvorojenca; drugi otrok (prav tako kot prejšnji in nadaljnji: ne glede na spol) je Madei; tretji, če se ne motim, Nyoman; in četrti – Ketut.

Peti pa je, v pomanjkanju domišljije, menda spet lahko kar Wayan.) Ta moj Wayan je, potem ko me je podobno kot pač kdorkoli drug prijazno ogovoril, izrazil željo, da bi se z menoj pogovarjal oziroma družil, glavni namen tega pa je, kot sem že vedel, pač prakticiranje angleščine – ki jim tam prihaja seveda zelo prav.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 15

Tista Iluh, petindvajsetletnica s sicer nekoliko neurejeno kožo, a kaj bi tisto, mi je potem pisala po e-mailu, in naposled sva se zmenila, da pride k meni v hotel in da skupaj kam greva. Z motorjem me je potem vozila po okolici, ogledala sva si nek tempelj in razne druge reči.

Če mi ne bi tako zelo težila, da moram imeti na glavi čelado (ne mislim, kajpak, pri čem drugem kot med samo motoristično vožnjo), v kateri so, verjeli ali ne, živele mravlje ter po njeni notranjosti prekladale svoja jajčeca – bi se z njo še kdaj kam odpravil; tako pa sem njene nadaljnje emailistične pobude rahlo zanemarjal.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa

Otočani in tudi otočanke Balija niso nič kaj zadržani ljudje. Če imajo kakšen trgovalni interes, pridejo seveda kar sami do tebe; če pa niso v nikakršni tovrstni misiji, je vendarle tudi že dovolj, da se jim sam približaš na nekaj metrov, potem te pa skoraj gotovo ogovorijo.

To sem ugotovil večkrat zapored; prvič pa v neki plitvini kake tri ali štiri, morda tudi pet kilometrov stran od mojega domovanja – kamor sem na svojem vsakodnevnem spontanem joggingu pač pritekel vzdolž plaže. Dve čedni dekleti v mokrih majicah tam v morju, in že sem pozabil na svoje športne cilje, ki bi me bili sicer gnali še bogve kako daleč naprej proti jugu Balija…

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 13

Stroški – sicer že itak zelo nizki – pa bi šli še na pol. In glej ga, zlomka, zadeve sploh ni vzela za hec, marveč je že pri najini skupni večerji in pivu začela obračati temo v to smer.

Televizijska novinarka z malo manj kot diametralno nasprotne zemeljske lokacije moji domači – in jaz: sva se nekaj dni malce klatila po otoku, malo diskutirala, malo jedla in občasno tudi malo več popila – in stvari so pač šle, kamor so morale, oziroma kamor jim je pasalo iti. Sandrina pa zavoljo službe nato že v kratkem nazaj domov.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 12

Ko sem na njeno vprašanje “Are you travelling alone?” in za tistim še verbalno pritrditev, da ona prav tako, ter: “There aren't very many people here who travel alone,” povzel, da odslej pač noben od naju ne bo več sam (zlasti jaz, ubožec, kajne, ki sem se še tisto jutro valjal med rjuhami najljubeznivejše možne gostiteljice na otočju Indonezije in jedel razne dobrote iz njene kuhinje in kaj vse še).

Ko sem se naslednji večer preselil v že tretjo sobo tistega hotela – in ta je bila končno tisto, zame najoptimalnejše: stran od antipatično oglašajočih se grlic v kletkah tik pod balkoni in pa z razgledom na morje –, sem ji, prijazno radovedni in tudi uslužni oziroma moralno sodelujoči pri vsej tej moji podjetnosti za hec omenil, da se, če ji je soba všeč, lahko mirno tudi ona preseli vanjo – postelja notri je namreč dvojna.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 11

Neko soboto sem se preprosto in jadrno odločil, da grem – in niti dejstvo, da ni bilo več prostih sedežev v ekonomskem razredu letala za Denpasar, me ni ustavilo: doplačal sem pač tistih petnajst dolarjev (kar je za tamkajšnje razmere dokajšen denar – polovica povprečne delavske plače, konkretno) za biznis klas, in se še isto popoldne že lahko tamkaj v Sanurju v osebni izvedbi pogajal za ceno hotela na obali.

Nisem se še takorekoč niti dobro nastanil, ko me je, tretjič ali četrtič pač še vedno po uvodnih opravkih gredočega mimo njene terase v našem hotelu, ogovorila čedna, športno vitka svetlolasa gospodična mojih let z Nove Kaledonije, za moje pojme nenavadne otoške dežele nekje za bogovim hrbtom.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 10

“No visits today?” “No visits today,” se je – nekaj večerov zapored – ob prijaznem nasmehu na obrazu glasil moj odgovor pred spanjem.

Gostiteljici, ki je že s samo svojo navzočnostjo kajpak preprečevala vsako možnost količkaj izdatnega druženja s to ali ono mikavnejšo osebo zame ustreznega spola (kakšno tako, naprimer Dewi z velikimi primatskimi ustnicami in zobmi ter krepkimi boki in vitkim stasom, sem spoznal v telovadnici za fitness in aerobiko, in dolgo sem se z njo nekoč tam na terasi menil… Renee, prodajalka v veleblagovnici Matahari, pa me je po svojem končanem delovniku tamkaj, kjer sem bil res dobra stranka, ravno obdanega s celo jato njenih kolegic, neženirano povabila v zgornje nadstropje – na karkoli že je tam bilo), sem potem ubežal na Bali.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 9

Pa je bilo. Strastno pijan večer; in potem – še preden bi me iz spanja vrglo nevšečno tuljenje tistih zvočnih instalacij z versko podstatjo iz hudo bližnje okolice – me je morda okrog treh zjutraj zvilo od znotraj.

Še pet, šest, morda celo sedem ali osem dni nisem do konca okreval. Hodil sem sicer tudi ven, celo na bazen in te reči (brez skrbi: brez kakih zagatnih posledic), ampak lastnosti mojih ekskrementov so bile še dolgo časa skoraj identične tistim, ki jih premore vsebina tamkajšnjega vodovoda.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 8

Tudi tista druga zadeva, črno vino, z vonjem ni dajala vtisa o pokvarjenosti; zato pa je bila konsistenca – ali kako naj se temu reče – popolnoma motna, spominjala je na kavo. Okus – ojej, ja, tudi tega sem se lotil preverjati, in bilo ga je več kot pol steklenice… – je bil pa tudi za silo okej.

A smo al nismo, sem seveda junaško rekel, in kmalu ni bilo več tudi te; na vrsto je prišla samo še tista neoporečna buteljka, ki je seveda v slast tudi kmalu stekla po grlu.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 7

Smejati sem se začel: “Mar ne veš, da se vino, ko ga enkrat odpreš, potem hitro pokvari. Postane kis. Z njim si lahko zdaj še kvečjemu pri kosilu poliješ solato.”

“Ampak mi ne kisamo solate”, me je mimogrede spomnila.

“No, saj ni pomembno. Prinesi te flaše, pa da vidimo.” Prebil sem se skozi preperela zamaška ene in druge že davno načete steklenice in povohal. Nič kislega. Tisto belo vino, ki ga je bilo v prvi kakšna dva, tri deci, je dišalo po stari, rekel bi lahko celo nekam žlahtni kapljici. Tudi barva je bila ustrezna – in zakaj ne bi bil torej še okus. In bil je. Hura. Zaklad. In se ga je počasi z veseljem pilo.

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 6

Bili so trezni večeri in bili so tudi tisti pijani. No – če govorimo le o Javi –, eden je bil pravzaprav dovolj. Čeprav, kot se nemara spomnite, mohamedanci ne pijejo alkohola. In prav to je bil posreden, toda nesporen vzrok za neko mojo precej brezglavo dejanje:

Yayah mi je nekega dne omenila, da ima na zalogi tri steklenice vina, nekaj od tega (ne spomnim se več, ali eno ali dve) iz Južne Amerike, drugo pa iz Evrope. Ena sama morebitna pomanjkljivost da je morda pri tem: dve sta bili pred enim letom že odprti, in notri je morda le še pol, morda tudi še manj vsebine. O!

Artur Štern (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 5

Ampak deset dni – to je dovolj časa za marsikaj, sploh pa med dvema, ki se v tem smislu že poznata in kjer so nekatere faze v razvoju določenih podvzetij potemtakem docela redundantne…

Čeprav je bila hiša nekoliko polna – v zgornjem nadstropju gostiteljičin brat, najeti šofer in služkinja; spodaj pa mimo nje in mene tudi njena devetletna hči, sicer zelo prikupna, a sčasoma je postajala tudi nekoliko ljubosumna name –, priložnosti za nočna srečanja in zbliževanja ni manjkalo. Še zlasti, če vam razkrijem, da je najini sobi delila edinole kopalnica. Skupna. Hej.

Artur Štern (se nadaljuje)