Tudi
tista druga zadeva, črno vino, z vonjem ni dajala vtisa o pokvarjenosti; zato
pa je bila konsistenca – ali kako naj se temu reče – popolnoma motna,
spominjala je na kavo. Okus – ojej, ja, tudi tega sem se lotil preverjati, in
bilo ga je več kot pol steklenice… – je bil pa tudi za silo okej. A smo al
nismo, sem seveda junaško rekel, in kmalu ni bilo več tudi te; na vrsto je
prišla samo še tista neoporečna buteljka, ki je seveda v slast tudi kmalu
stekla po grlu.
Artur
Štern (se nadaljuje)