Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 8

 Tudi tista druga zadeva, črno vino, z vonjem ni dajala vtisa o pokvarjenosti; zato pa je bila konsistenca – ali kako naj se temu reče – popolnoma motna, spominjala je na kavo. Okus – ojej, ja, tudi tega sem se lotil preverjati, in bilo ga je več kot pol steklenice… – je bil pa tudi za silo okej. 

A smo al nismo, sem seveda junaško rekel, in kmalu ni bilo več tudi te; na vrsto je prišla samo še tista neoporečna buteljka, ki je seveda v slast tudi kmalu stekla po grlu.

Artur Štern  (se nadaljuje)