Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 8

 Tudi tista druga zadeva, črno vino, z vonjem ni dajala vtisa o pokvarjenosti; zato pa je bila konsistenca – ali kako naj se temu reče – popolnoma motna, spominjala je na kavo. Okus – ojej, ja, tudi tega sem se lotil preverjati, in bilo ga je več kot pol steklenice… – je bil pa tudi za silo okej. 

A smo al nismo, sem seveda junaško rekel, in kmalu ni bilo več tudi te; na vrsto je prišla samo še tista neoporečna buteljka, ki je seveda v slast tudi kmalu stekla po grlu.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 7

 Smejati sem se začel: “Mar ne veš, da se vino, ko ga enkrat odpreš, potem hitro pokvari. Postane kis. Z njim si lahko zdaj še kvečjemu pri kosilu poliješ solato.”

“Ampak mi ne kisamo solate”, me je mimogrede spomnila.

“No, saj ni pomembno. Prinesi te flaše, pa da vidimo.” Prebil sem se skozi preperela zamaška ene in druge že davno načete steklenice in povohal. Nič kislega. Tisto belo vino, ki ga je bilo v prvi kakšna dva, tri deci, je dišalo po stari, rekel bi lahko celo nekam žlahtni kapljici. Tudi barva je bila ustrezna – in zakaj ne bi bil torej še okus. In bil je. Hura. Zaklad. In se ga je počasi z veseljem pilo.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 6

 Bili so trezni večeri in bili so tudi tisti pijani. No ­– če govorimo le o Javi –, eden je bil pravzaprav dovolj. Čeprav, kot se nemara spomnite, mohamedanci ne pijejo alkohola. In prav to je bil posreden, toda nesporen vzrok za neko mojo precej brezglavo dejanje: 

Yayah mi je nekega dne omenila, da ima na zalogi tri steklenice vina, nekaj od tega (ne spomnim se več, ali eno ali dve) iz Južne Amerike, drugo pa iz Evrope. Ena sama morebitna pomanjkljivost da je morda pri tem: dve sta bili pred enim letom že odprti, in notri je morda le še pol, morda tudi še manj vsebine. O!

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 5

 Ampak deset dni – to je dovolj časa za marsikaj, sploh pa med dvema, ki se v tem smislu že poznata in kjer so nekatere faze v razvoju določenih podvzetij potemtakem docela redundantne…

Čeprav je bila hiša nekoliko polna – v zgornjem nadstropju gostiteljičin brat, najeti šofer in služkinja; spodaj pa mimo nje in mene tudi njena devetletna hči, sicer zelo prikupna, a sčasoma je postajala tudi nekoliko ljubosumna name –, priložnosti za nočna srečanja in zbliževanja ni manjkalo. Še zlasti, če vam razkrijem, da je najini sobi delila edinole kopalnica. Skupna. Hej.

Artur Štern  (se nadaljuje)