Na naše začudenje nismo srečali skoraj nobenega zahodnjaka, ki mu bila tsampa ali jakov čaj všeč, ne bi pa mogel reči, ali je to zaradi prevelikega nezaupanja do njihove hrane ali enostavno prevelika navajenost na okus hrane, ki smo jo zahodnjaki navajeni.
Kitajci na Tibetu menda ponavadi preživijo samo nekaj let. Zelo očitno je, da jim kot nižinskemu ljudstvu življenje v takih pogojih ne ustreza. Tako jih vlada spravi v Tibet samo z zagotovljenimi službami, ki so izdatno subvencionirane. Po nekaj letih življenja na taki višini Kitajci, fiziološko neustrezni za bivanje v takih razmerah, menda velikokrat kar pomrejo.
Mt. Everest Base Camp
Trije dnevi v tovornjaku so bili spet novo doživetje: prvi dan smo bili natlačeni zadaj na prtljagi skupaj s štirimi kitajskimi vojaki, ki so prevoz dobili na svojevrsten način: na eni izmed točk za pregledovanje popotnikov (checkpointov) so ustavili tovornjak in voznika postavili pred dejstvo, da se bodo vojaki peljali z nami, ali pa nas ne spustijo naprej. Moram priznati, da za bolj učinkovit način štopanja še nisem slišal... Kolesa so bila privezana ob stranicah, nas in prtljago pa je premetavalo po meter visoko – brez pretiravanja. Zvečer sem se skoraj zjokal ob svoji posodi, ki je bila popolnoma zmečkana, saj je bila torba pod rezervnim kolesom od tovornjaka, pa si zamislite, kaj se dogaja pod takim kolesom, ko skače meter visoko!
(se nadaljuje)