Dve nori bejbi na trekingu 4

Sedim v šotoru, Golam je prižgal plinski kuhalnik, ki prijetno greje prostor. Glava je obupno težka, na pol mrtva sem. V trebuhu stiska topa bolečina. Po Lekadolu in polurnem dremanju je malo bolje. Z enim ušesom poslušam Tino in Golama, ki razpravljata o porokah pri nas in tu. Precej zanimiva tema za pogovor z zavednim muslimanom, ni kaj. Na besede moraš paziti, ker enostavno ne razume. Poroke so dogovorjene, ženina dekletu dodeli oče, seveda šele po obisku astrologa, ki pove, ali so jima zvezde sploh naklonjene in se ujemata v znamenjih. Sledijo srečanja s starši bodočih zakoncev, pa prerekanja in barantanja za višino dote. Tako piše v koranu, doda. Pika. Tu se pogovor zanj konča. Ne razume, verjetno niti noče razumeti nas, našega načina razmišljanja, naše kulture. Faruk se nam kmalu pridruži in razvije se živahna debata. Zamenjamo temo, ob tej je treba preveč razmišljati, kaj in koliko boš povedal, da bo še primerno za svet, v katerem sva se znašli.
Sesuta sem. Danes ponoči sva spet spali v kuhinji, ker se je moj želodec včeraj zvečer odločil, da bo pobruhal pol šotora in še vhod (samo zato, ker Tina ni našla zadrge za vrata odpret...). Ves riž, vse tablete. V kuhinji si spet uredimo skupinsko posteljo. Spijem malo vode, tresem se od mraza in bolečine pretresenega želodca. V glavi razbija. Vsi že spijo, ko me ponovno zvije. Vržem se pred vrata šotora in samo da pomolim glavo ven, spet leti. Po Farukovih plastičnih čevljih. Potem je na srečo mir.
Zjutraj s Tino od Golama izprosiva mleko v prahu. Paše, čeprav mi želodec spet stavka. Obe sva utrujeni in neprespani, dve noči, ki sva jih preživeli stisnjeni v skupnem šotoru, premalo tekočine in slaba hrana naju še bolj zdelajo. Ležim na travi, ko se Tinč spomni na moj rojstni dan. Zapoje mi “happy birthday.” Hvala ti, Tinč... Ko bi se vsaj želodec pomiril. Trenutno mi sploh ni jasno, kako bom prišla do doline. Hoditi ne morem, poni preveč trese. Sesuta sem.
 (se nadaljuje)