Dve nori bejbi na trekingu 8

Ko se avtobus premakne, spet začutim tisto svobodo, ki me vedno preveva na poti. Strahu pred neznanim, pred »zunanjim« svetom, ki je menda v vojni, ni  več – samo sreča in radost. Vsega sva že vajeni, Indijci, ki potujejo z nama, so nevsiljivi, a prijazni. Ko pridemo do prve kontrolne točke, nama rečejo, da lahko ostaneva v avtobusu. Že od prej veva, da morava dol. Smejiva se. Vojaki so prijazni kot vedno, popiševa departure list, Indijke nama pregledajo torbe in že sva pri avtobusu. Čakajo naju, ker morava čez več kontrol kot domorodci. Všeč mi je, ker sva že seznanjeni s tem, ne počutim se več kot preplašen teliček kot ob prihodu v Kašmir. Pri vojakih najprej opazim prijazen, spodbuden nasmeh in (po večini) tople oči, šele nato pištolo.

Vožnja je spet nora. Voznik prehiteva, udarja po hupi in drvi nad prepadi. Na eni strani je skalnata stena, na drugi se rob ceste izgublja več kot petdeset metrov nižje. S Tino se zafrkavava in uživava. Obe sva srečni, da sva končno spet on the road. In sami! Počutim se precej bolj samozavestno. Ta teden nama je prav prišel, da sva se vsaj malo navadili.

Kašmirska dolina, obdana s hribi, je prelepa. Na poljih opazujeva ljudi, ki pobirajo riž. Ponekod je še zelen. Pisana paleta barv naju očara. Ko se kasneje začnemo dvigovati proti goram, ki ločujejo dolino od južnega dela države, se pokrajina povsem spremeni. Zeleno rumena polja zamenja globoka soteska, nad katero drvimo. Suho pobočje nasproti je posejano z osamljenimi kmetijami, čakamo črede ovac, da se umaknejo s ceste in se umikamo vojaškim tovornjakom.
Za 300km do Jammuja porabimo 11 ur.
(se nadaljuje)