Naslednji dan smo
odstopali naprej skozi puscavo (skupaj cez 500km) in ponoci prispeli do majhne
oazice, kjer smo prespali v manjhni hisici iz blatnih opek, premazanih z ometom
iz blata. Pod hribom nad oazico je bil mocan izvir, ki je po sistemu kanalov
napajal vsa polja datljevih palm, granatnih jabolk, riza, v njem pa so plavale
ribice. Rajsko!
Po dveh dneh sva spet
sama odstopala do Esfahana, ki ga Iranci sami imenujemo Pol sveta zaradi vseh
njegovih lepot. Osrednji trg, ki je drugi najvecji na svetu je nekoc sluzil za
igranje pola, danes pa so povsod naokrog trgovinice, na travi v sredini pa
imajo cez vikend iranske druzine piknike. Ko sva po napornem (beri: prevec
obilnem) kosilu zabusavala, so se okrog naju takoj nabrale 4 druzine z gruco
otrok, ki sta jih seveda najbolj zanimala cudna tujca. "Porocena" pa
brez otrok!!??
Vceraj sva cel dan
prezivela najprej v raziskovanju bazarja, nato pa obiskala iransko druzino, s
katero smo po klepetu odsli potepat po mestu. Ob reki je bilo ob mraku vse
polno ljudi, mladih in druzin, ki so si prinesle preprogo, kosaro s hrano,
vodne pipe, rostilj, ...
Ja, tile pa znajo zivet!
Ker je bil vceraj in
danes iranski vikend in njihovo najlepse mesto seveda popolnoma nabasano
(hoteli pa posledicno tudi) in nisva imela rezervirane sobe, sva vecer na jakov
rojstni dan prespala v kotu dvorisca na skupaj zlozenih sedeznih blazinah,
pokrita s petimi rjuhami. Oba sva spala kot topa - mogoce dobra energija
dvoriscnega kota?
Jutri greva odkrivat grad
Alamut, potem pa v hribe. Ce nama uspe najeti mulo, mogoce preciva gorovje do
Kaspijskega morja.
Hoda hafez (oz. adijo)!
