Naslednje jutro sva avtobus čakala skoraj dve uri. In opravičilo receptorja. Da so zamenjali agencijo in so s tem spremenili uro. Indijci so neverjetni v izgovorih, za vsako stvar jih najdejo! Ko je prišel avtobus, na njem ni bilo niti enega belca, čeprav so nam zagotovili turistični avtobus, so naju dali na sedež za šoferjem. To je bil neke vrste zasilna lesena klopca, ne pa normalni stoli. Pol ure sem se vztrajno pritoževala. Sprevodnik in še dve osebe, ki sta bili poleg v kabini, naju niso jemale resno. Nato sem močno povzdignila glas, da želim za to ceno normalno sedeti. Ustrašil se me je celo moj sopotnik, da ne omenim prestrašenega obraza sprevodnika, ki je že v naslednji sekundi našel dva normalna stola v majhnem avtobusu. Če je še kdaj šlo kaj narobe, sem samo povzdignila glas in stvar se je rešila. V Indiji se namreč bojijo, da nekdo začne govoriti preveč naglas, kaj šele kričati.
Andreja Jernejčič
