Ciril Grošelj: Irak
Namreč, iz izkušenj sem vedel, da se z
avtoštopom potuje bistveno hitreje sam, čas me je pa basal. In sem tako nekega
dne v Klincu naletel na kolega, ki je s seboj vlačil mlajšo medicinko, s katero
sva se videla prvič. In mi jo je predstavil in za šalo pristavil, da je slišal,
da iščem sopotnika za Indijo in da bi ona (imenujmo jo Katka) šla z menoj. In
ona je za mojo Indijo slišala prvič. Seveda sem jo kot gentleman takoj povabil
in je za šalo takoj pristala. No, po stari navadi smo spili še kakšno pivo in
po tretjem pivu sva bila za šalo zmenjena, da se greva naslednji dan cepit in
sva se šla res cepit in se čez par dni z nahrbtniki (in Katka z dvema debelima
salamama) dobila na Rakovniku in odštopala soncu naproti.
V celoti z avtoštopom sva pripotovala do Kabula
in nato z avtobusom v Pakistan in naprej z vlakom. Glavne indijske postojanke
so bile Delhi, Agra in Varanasi. Tam sva se obrnila in v celotno enaki obliki
ponovila pot domov. Potovanje je trajalo dobre tri mesece. Bil je to čas trdega
potovalnega garanja.
(se nadaljuje)
