Menda v prevodu Taklamakan pomeni “Ko prideš noter, ven ne prideš več živ”. Vse tri dni kolesarjenja po robu puščave, ki so jo občasno prekinjale oaze, smo popivali na veliko. Po več kot 10 litrov vode na dan. S tistimi kapljicami, ki vodo sicer razkužijo, obenem pa še zasmradijo, jo kljub neznanski žeji piješ silno težko. Dva obrata pedal in že so usta suha. Na srečo smo povsod za drobiž kupovali lubenice in verjetno bili mimogrede nekakšen žepni cirkus za lokalce, ki so se zelo zabavali ob pogledih na naša kolesa. Tu smo tudi pogruntali tehniko prebijanja ledu: vsi so najprej potipali gume in nato sedeže. Kmalu smo ugotovili, da jih lahko sami usmerimo na sedeže, ker sva z Gorazdom imela tiste brez gela, Matejev pa je bil zelo udoben in mehak. “Oooo, to je pa mehko, a?” si jim pomignil in cela zbrana družba se je smejala, nakar so hoteli vsi preizkusiti sedeže, mi smo imeli pa mir, da dokončamo naslednjo lubenico.
(odlomek)
