Američanka, ki je prva z avtobusa dobila svoje kolo, je povsem logično najprej odpeljala kolo in se nato nameravala vrniti po torbe. Napaka! V trenutku, ko se je odpravila nazaj, smo zaslišali glasno kričanje in pritekel je vojak s pripravljeno puško, uperjeno vanjo in z nedvoumnim izrazom na obrazu prepovedoval vrnitev na kirgiško stran. Vsi tam okrog smo se ustavili in šokirano opazovali dogajanje. Ker sem bil najbližji, mi je vojak pomignil, da naj prinesem njene torbe. Medtem ko sem jih prinašal, je v s škornjem v peščena tla točno na sredini slavoloka označil namišljeno mejo, Američanki pa dovolil priti do razdalje kakšnega metra od tiste črte. Isto je dovolil meni, nato pa sva se morala krepko nagniti drug proti drugemu, da sem ji lahko podal torbe. Ostalim je to bila poučna lekcija: vsi smo vsak svoje torbe natovorili na svoja kolesa in jih peljali čez mejo tistih 20 metrov do kitajskega avtobusa.
(odlomek)
