Ko smo prišli v Kandy, smo se znašli v nepopisni množici ljudi. Nama z Jasno je bilo všeč, da med obiskovalci prevladujejo predvsem domačini, katerim je festival v prvi vrsti namenjen. Vedeli smo, da bo kar problem dobiti dobro pozicijo za opazovanje procesije. Čeprav je bilo šele popoldan okrog pol petih, procesija pa se je začela šele zvečer ob pol devetih, so bila bolj ali manj vsa najboljša opazovalna mesta že zasedena. Ponujali so nam karte za sedišča, vendar bolj ko sva opazovala turiste, ki so že sedeli na sedežih, bolj sva bila z Jasno prepričana, da si želiva nekam drugam, stran od njih. Glede na to, da je bila gneča vedno večja, smo se morali odločiti, kje bomo. Z malo sreče smo dobili prostor v prvi vrsti na pločniku nekaj ulic stran od templja, kjer se vse skupaj začne in konča. V bližini ne vidimo nobenega drugega turista.
"Tri ure do začetka. To pa je kar precej.", smo si rekli, ko smo okrog pol šestih sedli na pločniku. Mimo so prihajali najrazličnejši prodajalci, ki so ponujali predvsem stvari za otroke, ki so najtežje čakali na začatek procesije. Ko smo jih opazovali, kako prodajajo, so pristopili tudi k nam. Zelo so se trudili, da bi nam prodali igrače, ki sem jih nazadnje dobil, ko sem bil star kakšnih pet let.
Andrej Krajnc
(se nadaljuje)
