Še sreča, da smo relativno hitro pojedli, saj je mene nedolgo zatem po desni rami pobruhal majhen otrok. Kar ni končalo na meni, pa je končalo ob meni. Nihče se ni kaj preveč sekiral, malo so pobrisali, tisto na cesti ob pločniku pa je ostalo in tega ni nihče sčistil. No, to se onim na sedišču ne more zgoditi, si rečem.
Po dolgem čakanju se procesija le prične. Mi iz prve vrste imamo res lep pogled, saj nastopajoči gredo mimo tik pri nas. Še posebej je zanimivo, ko gredo mimo sloni, ki so od nas oddaljeni včasih le kakšen meter. Ko so sloni šli z rilci proti nam, smo se včasih morali kar nazaj nagniti, da nas niso dosegli.
Doživetje posebne vrste pa je bilo, ko so sloni začeli opravljati svoje potrebe. Iztrebke, velike kot rokometna žoga, so ljudje iz spremstva porivali na stran, torej proti nam. Šele po nekaj minutah jih je nekdo drug pobral. Še večja scena je bila z malo potrebo. Slišal sem, da naj bi sloni na dan spili nekaj sto litrov vode, nikoli pa nisem pomislil, koliko od tega gre ven. Ko se en slon ni oziral na našo prisotnost, smo morali kar nekaj časa držati noge v zrak, preden je vse odteklo. "Mogoče pa bi vseeno bilo boljše na sedišču", pomislim.
Po petih urah sedenja je bilo doživljanje Perahare končano. Odšli smo zadovoljni. Če bomo še prišli, si tudi naslednjič ne bomo kupili karte za sedišče. Zdi se, kot da se tistim na sedišču zgodi veliko manj.
Andrej Krajnc iz Maribora
