Zgodba se je le ponavljala, v hotelih so nabijali cene, kot da sta vstopila milijonarja. Poudarjala sem, da sem že bila v Indiji, da poznam cene in razmere, pa ni nič pomagalo. Vmes sem klicala v nekaj hotelov, pa ali niso razumeli, kaj želim, ali pa se niso oglasili. Ko smo se vozili po praznih cestah, sem od rikšarja zahtevala, da se ustavi, povzdignila glas in zahtevala, da naju pelje na policijo. Kadar pa sem se nad njih jezila pred hotelom ali v ulici, so je okoli njega nabrala skupina Indijcev (le od kod so se vzeli?) in začeli so spraševati: "Kaj je narobe?" Vsi so seveda potegnili z njim, zato sva morala biti do njega kolikor toliko prijazna, saj bi naju z lahkoto lahko oropal, sploh, če bi mu pomagala skupina; če bi naju pustil sredi ceste, pa sva bila zelo vabljiva kaksni nezaželeni roparski skupini.
Po treh urah sva nemočna ugotovila, da nama v najrevnejšem in najbolj navarnem predelu Indije ni druge pomoči, kot da prvo noč močno preplačava. V enem od hotelov so nama velikodušno popustili ceno iz 120 dolarjev na 70 za prav običajno sobo, ki je imela televizor in hladilnik, v kopalnici pa številne male živalice.
Andreja Jernejčič
(se nadaljuje)
