Davek za prvo noč ali dan 2

"Ne, nič ne potrebujeva," sva najprej odvrnila, vendar z vsiljivostjo in vztrajnostjo je dosegel, da sva popustila; pa tudi vse več pogledov množice brez premoženja, ki jim je cesta dom in postelja naju je prepričalo, da je pametneje, če vzameva ponujeni prevoz, saj sva stala sredi domovanja ljudi na dnu družbe kot dva polna zaklada. Nahajala sva se v predelu, kjer so živeli najrevnejši Indijanci in njihove družine, tisti, ki niso imeli skoraj ničesar ter se preživljajo predvsem z beračenjem in krajami.
Rikšar naj bi naju pripeljal do želenega hotela in se šel pogovarjati s človekom pri vratih, ki naj bi bil neke vrste receptor.
"Ni nobenih prostih sob," je pojasnil ob vrnitvi. Potem naju je vozil še do drugih sob, vendar se je vedno vrnil z enakim odgovorom, zato nama je vse skupaj postajalo vedno bolj sumljivo.
"Če nimata več naslovov, vaju lahko peljem do nekaj dobrih hotelov," se je pohvalil spretni rikšar.
"Kaj pa cena?" vprašam.
"Ni problema, sobe so lepe in poceni," pojasni prepričljivo.
Strinjala sva se, vendar že v prvem ugotovila, da želijo za noč več kot sto dolarjev. In to v državi, kjer si sobo dobil že za dva dolarja, malo boljšo pa za pet! Tako smo se vozili tri ure, rikšar je poznal same dobre hotele, v vseh so se zgodbe samo ponavljale. Kazalec je kazal že krepko čez drugo uro ponoči, midva pa bila po dveh neprespanih nočeh na koncu z močmi. Od rikšarja sva zahtevala, da naju pelje na policijsko postajo.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)