Trgovanje v Indiji 4

Ob vsem razlaganju eksporta poslane pošiljke nakita je seveda tema nanesla na garancijo, da bo on dobil svojo robo v SLO: ta garancija naj bi bila preko avtorizacije naših bančnih oz. kreditnih kartic, s podpisom slipa naj bi garantirali za predajo poštne pošiljke, katera bo prispela v SLO in jo bo potrebno predati v njegove roke, ker pa smo že kmalu povedali (bedaki!!), da kartice seveda sploh imamo, nas je tu že imel "v šahu" Seveda se je izkazalo, da so podpisani slip takoj drugi dan vnovčili, brez oklevanja, kajti mi smo mu ga seveda podpisali!!!!!!!!!!!!! 

Tako je gospod "šef" spakiral nekaj, količinsko popisanega, nakita v dve kuverti z izpisanimi našimi naslovi, kar naj bi torej sami sebi tudi poslali na dom. Razumljivo pa je seveda to, da le-te nismo in nikoli ne bomo prejeli. Torej si lahko le zamislim, da je šlo, ne tako malo denarja, v "dobrodelne" namene. V, nič kaj pošti podobno pisarno, smo odnesli pripravljena paketa nakita in ju "kao" odposlali, proti Sloveniji Šele doma, po prihodu v Slovenijo, sva s prijateljem ugotovila, da na "poštnem odrezku" sploh ni niti štampiljke, ampak tam v divjem svetu, sva to spregledala

Romana Oven

(se nadaljuje)
foto: Janin  

Trgovanje v Indiji 3

 Torej ob vrnitvi je sledil proces prepričevanja, da se predamo zato, da jim pomagamo pri izvozu nakita

 Na koncu se je izkazalo, da je igra seveda le njihova in samo njihova!!!!!!!!!!!!!

Ja, sedeli in sedeli smo med nakitom med kamni in kamenčki njihove vrste "draguljarna" srebrnarna z vsakovrstnimi turističnimi aranžmaji in ponudbami z izdelki ročne obrti izdelki iz marmorja in še kaj

 Nato so prišli na dan z željo, češ, da zato, ker imamo pol-letno vizo, lahko za njih v svojem imenu in na svoj naslov (torej vse Slovensko), pošljemo nekaj kosov njegovega nakita s kamni, katerega le mi - kot tujci, lahko brez kakršnihkoli dajatev pošljemo v svojo državo - Slovenijo, kamor bo po prevzemu te "moje" pošte on sam prišel v SLO, in zadeve naprej prodal zlatarnam po SLO, s katerimi že dolgo posluje in izvaža nakit (nekaj le-teh je v LJ tudi navedel!!) Zadeve smo se noro otepali seveda pa njihov namen ni bil brez plana, zato so živalsko vztrajali in ja če sedaj pomislim saj so imeli za kaj

Romana Oven

(se nadaljuje) 
foto: Janin 

Janin Filipini, Oddaja Popotnik 2016

Poglej oddajo:
Filipini 1 Popotnik/ Janin 2016

Trgovanje v Indiji 2

In če končno preidem na zadevo za kaj gre …

Ko sva se podajala na pot, sva seveda s sabo imela za garancijo, če nama poide gotovina, tudi kartice, torej Visa kartici

Začetek potovanja: Delhi, nadaljevanje v smeri: Varanasi, postanek seveda v Agri in veličasten Taj Mahal vsekakor vreden ogleda skupaj, s Fortom v samem mestu, pa je to tudi vse, kar je v sami Agri zanimivega razen tega da te znajo dodobra opehariti!

"Rikša men" nas je odpeljal do neke "turistično-trgovinske poslovalnice", kjer tudi rezervirajo karte za vlak proti Varanasiju, katerega sva čimprej potrebovala in glede na prve in uvodne indijske korake, smo le-temu tudi nasedli in seveda tudi pridobili rezervacijo karte, kasneje pa ugotovili, da smo jo zeloooooo bogato plačali , kajti tem procesu je sledil čajček tako kot vedno in povsem običajno in glede na to, da smo to opravili zgodaj popoldan, se je bilo potrebno vrniti po rezervirano karto zvečer ko smo zares podlegli hudi prevari

Romana Oven

(se nadaljuje) 
foto: Janin 

Indija: Med kamni in kamenčki

Indija. Čudovita dežela. Tako raznolika, tako strastna, tako divja, tako čustvena in kruta hkrati.

Le 3-tedensko potovanje mi je pustilo pristen indijski vonj, mi je pustilo sledi; prečudovite občutke in mnogo novih videnj pa tudi one druge .

 Očarljivost Indijcev me je vsekakor prevzela, njihov način življenja, funkcioniranja, biti tam in sedaj le za sedaj in le ta trenutek - to so povsem druge dimenzije življenja, če ga primerjamo z našim 

Tam, v daljnem tujem svetu sem doživela tudi zelo močno in hudo izkušnjo in seveda tudi preizkušnjo 

 Namreč takšni kot so Indijci konec koncev željni našega sveta željni denarja željni boljšega življenja znajo biti tudi hudo izšolani prevaranti! Tudi nas imajo v "malem prstu". 

V nekaj uricah, ko smo končno podlegli in nasedli njihovi prevari, katera naju je s prijateljem konec koncev noro in do nezavesti udarila po žepu, smo se od njih naučili še nekaj: ne verjeti nikomur in nikdar! 

Po daljšem razmišljanju se sprašujem celo to, kaj za vraga so nama namešali v čaj, da sva se lahko temu vdala 

Romana Oven 

 (se nadaljuje)

foto: Janin 

Radžastansko pivo 2

 Med temi zaključki spet pristopi natakar z belo cunjo ter s ponižnim glasom, manjšo zadrego in narejenim nasmeškom prosi:

“Položite steklenice na tla. Ljudje s ceste gledajo… vi pijete pivo…bo… restavracija…slab glas!”

“O, seveda, seveda….”

Udaipur je še bolj vroč kot Mt. Abu in Slovenci spet zavijejo v restavracijo. Prebavnim motnjam, ki so doletele že skoraj vse člane skupine navkljub, paše nekaj drugega kot sladkobni pepsi, ki ga je mogoče dobiti prav povsod.

“Pivo!” smo neumorni. “Seveda, ni problema,” pove zlikani natakar, ki posreduje zahteve naprej. Čez minuto teče suhljati možic ven in se privleče čez slabo uro nazaj s polno kartonasto škatlo, ki jo komaj nese za pult. Tam potrebujejo še deset minut, kjer se skrivajo za pultom in si šušljajo.

“Pa kaj mečkajo?” se sprašujemo nestrpni slovenski gostje, nakar dobimo na mizo litrske vrče za kavo in čaj, poleg njih pa porazdelijo čajne skodelice. “Tako,” zašepeta zlikani, “delajte se, kot da pijete čaj. Pivo je tu prepovedano, veste. Nihče več ne bo želel priti sem. No, kar natočite!”

Le ena kapljica tistega, zaradi česar sem vzljubila zlati Radžastan.

Petja Šega

Radžastansko pivo

Zgodi se zatohlega poletja v Udaipuru v Indiji. Nasploh se dogaja po celotnem sijočem in peščenem Radžastanu! Dobro je znano, na kakšen način skupina slovencev najraje pogasi žejo – s pepsi kolo ali...?

V Mt. Abu naša skupinica odkrije restavracijo na terasi. Z nje lahko opazujemo živahno ulico tistih zanimivih, temnih obrazov.

“Želite?” nas pozdravi živahni možicelj, ki je delal kot natakar. Na levo roko si je nekaj trenutkov prej obesil bel prtiček, da je izgledal bolj olikano, celo resno.

“Pivo, fant, pivo!” se oglasi eden izmed naših. Naročimo nekaj velikih steklenic, saj manjših sploh ni, svetlega, hladnega kingfisherja. Kaj drugega paše slovencem po dolgi, vroči poti?

Natakar si zapiše število steklenic in stopi za pult, kjer naroči podrejenemu, naj prinese kar je potrebno. In to takoj! Mož uboga, odhiti za vogal in čez pol ure prisopiha s toplimi steklenicami. A zdaj skupinici ni več važno, pomembno je le, da se lahko končno odžeja. Soglasno ugotavljamo, da je prohibicija alkohola v tej državi več kot resna.

Petja Šega

(se nadaljuje)
foto: Janin 

Maldivi 7

Ni lepšega kot slišati prasketanja po kamnih, ki ga izvajajo ribe papige (ime so dobile zaradi gobca, ki je podoben papiginemu kljunu). Grizejo namreč korale in jih nato skozi ritko "izpljunejo" kot mivko.

Da ne bi vseh dni počitnikovanja na Maldivih preživela samo na enem otoku, sva se odpravila pogledat še t. i. domačinski otok, kjer turistov ni, razen kakšnih firbcev kot sva bila midva, ki pridejo za uro ali dve pogledat, kako živijo domačini. Zanimivo, brez zastekljenih oken in gretja v njihovih hišah in v glavnem od rib, ki jih nalovijo v bogatih vodah morja okoli otokov. Avtomobilov nimajo, le čolničke in kakšnega mulca lahko vidiš, kako z biciklom divja po peščenih cestah. 

 Nataša Pirc

foto: Janin 

Maldivi 6 Manta

Najbolj pa me je navdušilo srečanje z mantami. To so ogromne ribe, ki "letijo" s svojimi ogromnimi krili po morju, mirno, počasi in dostojanstveno. Tako dostojanstveno, da se ustaviš in zreš v njihovo gracioznost. Na kakšne tri metre pred našo gručo potapljačev so razkazovale svojo lepoto. In mi smo jih nemo občudovali. Še dobro, da pod vodo vzlikati ne moreš, meni bi zagotovo ušel kakšen krik, ki bi jih najverjetneje pregnal (manta je popolnoma nenevarna riba, ki je le plankton). Podvodni svet me je prevzel, malo strahu v kosti mi je nagnalo le bližnje srečanje z ogromno barakudo. Če nisva plavala kje na 15-ih metrih, sva pa s površja z masko in dihalno cevko opazovala svet pod nama. Ne samo opazovala, celo prisluhnila sva mu lahko.
Nataša Pirc
 (se nadaljuje)