In tako se je torej šlo še na kurbe. In tudi
sorazmerno s tistim, koliko denarja sem v zvezi s tem porabil, zdaj tu ne bi
izgubljal pretiranih nadaljnjih besed; lahko pa rečem, da je bilo prav zanimivo
in celo malce adrenalinsko, s šoferjem peljati se tistih nekaj kilometrov iz
mesta, zaviti skozi zastražena vrata na zasebni vrt in tam po raznih ovinkih
med rastlinjem priti pred dekadentno, takorekoč sanjsko-morasto zgradbo – pred
katero je stalo, hodilo in posedalo kakih petnajst prijateljic noči, v ozadju
pa tudi nekaj mafioznežev, ki so mi nekako jemali veselje do kakšnega
pretiranega komuniciranja z dekleti ali celo pregovarjanja o ceniku njihovih
uslug.
Artur Štern
(se nadaljuje)
