Nekega večera sva štopala in klepetala in pomotoma naštopala velikanski kamion. In ker je bil pred nama kakih 200 km dolg gorski prelaz se nama je zdelo čisto modro, da zgrabiva priložnost. Tu je potrebno poudariti droben detajl, da so Perzijci, tudi ženske večinoma zelo visoki ljudje, najbrž v povprečju višji kot Evropejci. V kamion sta naju sprejela dva orjaka, najbrž blizu 2 metra. In smo se pričeli voziti. Kadar sta bila v kamionu dva moška, sem Katko vedno posedel zraven šoferja, ta je imel roke vsaj občasno na volanu. Kmalu se je pričela gorska cesta, luna je sijala, bilo je svetlo skoraj kot podnevi, vozili smo se nad prepadi, cesta me je spominjala še najbolj na tisto z Vršiča v Trento. In kmalu se je pričelo.
Šofer je vsakič, ko je ''šaltal'' dal roko na Katkino koleno. Ona mu je vsakič brez besed roko odtrgala od kolena. Sčasoma se je domiselnost šoferja zvečala. Z desno roko je vozil, levo je držal na Katkinem ''jošku''...
(se nadaljuje)
