Po kakšnih dveh (stotih?) urah je Katki prekipelo. Ni bila ravno problem ženska čast, pač pa se ji je dveurno trganje roke od njenega ''joška'' povzpelo na vrh glave. Nenadoma je pričela histerično na glas jokati. To pa je bilo za Perzijo očitno pravo kontra orožje. Tip jo je takoj spustil, moj tip je odmaknil roko iz moje rame. Sledilo je olajšanje, ki pa je bilo samo navidezno. Šofer je začel svoj kamion po še vedno vršiški cesti voziti histerično, vsaj 100 km na uro. Punco sem začel resno kregati, da če avša ni mogla biti tiho, kajti še vedno bi bilo bolje biti posiljena kot mrtva v razbitem kamionu.
Kakorkoli že, sčasoma smo pridrveli v nekakšno mesto, človeka sta bila še vedno ustrahovana s Katkinim jokom in sta naju sredi mesta in sredi noči izpustila iz avta. Midva sva jima, opogumljena od množice na ulici še obrcala avto in se odpravila novim dogodivčinam naproti.
In take dogodivščine so se sicer v lažji obliki še kar nadaljevale, dokler nisva sredi sneženega zimskega dne prispela v Ljubljano. Čez kak dan se je moja mladost nehala, postal sem mladi stažist...
