Mrak, ki se je počasi spuščal, velika prostranstva okrog in okrog, zelo redek promet in moj težek ruzak so mi počasi začeli najedati živce. Štopal sem že debelo uro, mogoče dve, kar v teh deželah ni običaj (saj po mojih izkušnjah ne). Moj obup je, hvala bogu, opazil šofer Toyote pickup in me kljub že polnemu avtu pobral, pripadalo mi je mesto zadaj v kontejnerju. Ko smo prispeli v vas je bila zunaj že tema in porajali so se že novi problemi, kje prenočiti. Ob sestopu iz jeepa mi je pristopil eden izmed Beduinski sopotnikov, mi pomagal pri raztovarjanju in mi ponudil prenočišče pri njem doma. Velikodušnega povabila seveda nisem odklonil in se kmalu znašel pri njegovi številni družini, dveh skromnih hišah, dveh ženah in osmimi otroci. Nisem še dobro razpakiral, že me je možakar vabil dalje, češ da gredo nocoj v puščavo, da bodo imeli klasični Beduinski večer in če hočem se jim lahko pridružim.
In znašel sem se sredi noči, nekje v puščavi, v družbi štirih lokalcev-beduinov (neznancev). Iz suhega grmičevja smo zanetili ogenj, si na žerjavici skuhali čaj in spet na zelo skromen način povečerjali. Po večerji so gostitelji zaigrali na ud in zapeli. Ud je krožil iz rok enega v roke drugega in vedno je zvenel drugače. Ležal sem na sipinah, užival v soju plamenov, ob Beduinskih melodijah in občudoval lepote neba.
(se nadaljuje)
