Z letalom smo se v večernih urah spuščali na indijsko mogočno večmilijonsko prestolnico. Z Rinom sva zmedena pristala v množici ljudi, se soočila s prvimi problemi na menjalnici in se podala v toplo noč, ne vedoč, da se nama obeta najbolj nevarna in nora noč v najinem življenju ter sploh na najinem potovanju.
Z lokalnim avtobusom sva se odpeljala v središče New Delhija. Sprevodniku sva plačala nekaj indijskih rupijev in že sem morala povzigniti glas, saj mi ni vrnil vsega denarja. Mislila sem, da se je mogoče zmotil, vendar se je pozneje izkazalo, da skušajo vsakega tujca oguljufati.
"Potrebujeta sobo, poceni ali kaj dražjega?" je v polomljeni angleščeni vprašal sprevodnik, ki me je na začetku hotel oguljufati za nekaj rupijev.
"Ne, že imava sobo," odvrnem ter mu povem naslov. Malo je skomignil z rameni, vedoč, da je ob provizijo, ki bi jo dobil, če bi naju pripeljal v določen hotel.
Po dobri uri vožnje z odprtimi okni in vrati sva prispela do želežniške postaje, kjer naj bi kar mrgolelo cenenih hotelov. Namesto njih je po tleh ležalo na stotine revnih Indijcev, ki so vse premoženje nosili s seboj. Premoženje je pomenila kakšna izprana culica in kos blaga kot podlaga namesto udobne žimnice. Mila zima s toplim podnebjem je vsem tem revežem močno naklonjena. Sredi množice revnih in zelo revnih Indijcev sva izstopila dva belca z nahrbtnikoma. Takoj je k nama pristopil mali temnopolti rikšar (oseba, ki prevaža trikolesni motor s kabino) in vprašal: "Iščeta hotel? Do njega vaju peljem za deset rupijev."
Andreja Jernejčič
(se nadaljuje)
