Ko je motor stekel, je bilo treba postopek ponoviti v
obratnem vrstnem redu, če je bil klanec prehud, pa smo hodili za kombijem do
prvega položnejšega terena, kjer nas je počakal. Kadar je komu spodrsnilo, pač
ni imel časa za stokanje in si je lahko šele kasneje ogledoval krvavo koleno.
Tako smo napredovali slaba dva kilometra in skoraj srečni
smo bili, ko je avto dokončno "škripnil". Ocenili smo, da je do
zahoda še uro in pol časa in da je v tem času tudi po ravnem težko prehoditi 10
km. Večina se je torej odločila, da se bodo zadovoljili s sončnim vzhodom. Meni
pa vstajanje ob treh zjutraj ni preveč dišalo, in ker precej zaupam v svojo
dobro kondicijo, sem popokal kamero in se poslovil. Namesto vzhoda si bom
ogledal zahod in tako bom lahko jutri dlje spal.
tekst : Janin
(se nadaljuje)
