Sonce je bilo že zašlo, a vseeno sem od gole trme krenil
po kamenju proti vrhu - vozna cesta se namreč konča pri koči. Pa sem si kmalu
premislil. Moje noge so bile precej manj trmaste od mene, pretemno je bilo za
fotografiranje, pa še megla se je pripodila od nekod. Zato ni ostalo drugega
kot počakati do jutra. Nerodna reč, če računamo, da temperatura ponoči pade na
ničlo, na sebi pa sem imel le kratke hlače in majico brez rokavov.
Večer smo preživeli v mednarodni družbi ob čaju in precej
dragem pivu. Največ je bilo Nemcev in Italijanov, zraven pa še naši trije Čehi.
V koči sicer ni ležišč, da pa se prespati na tleh. Vendar Turki zelo spretno
izkoriščajo povpraševanje: cena prenočišča je kar dvanajstkrat višja od
hotelske cene v dolini. Torej bomo spet enkrat spali na prostem.
Janin
(se nadaljuje)
