Jaka Pelhan- Esfahan

Naslednji dan smo odstopali naprej skozi puscavo (skupaj cez 500km) in ponoci prispeli do majhne oazice, kjer smo prespali v manjhni hisici iz blatnih opek, premazanih z ometom iz blata. Pod hribom nad oazico je bil mocan izvir, ki je po sistemu kanalov napajal vsa polja datljevih palm, granatnih jabolk, riza, v njem pa so plavale ribice. Rajsko!

Po dveh dneh sva spet sama odstopala do Esfahana, ki ga Iranci sami imenujemo Pol sveta zaradi vseh njegovih lepot. Osrednji trg, ki je drugi najvecji na svetu je nekoc sluzil za igranje pola, danes pa so povsod naokrog trgovinice, na travi v sredini pa imajo cez vikend iranske druzine piknike. Ko sva po napornem (beri: prevec obilnem) kosilu zabusavala, so se okrog naju takoj nabrale 4 druzine z gruco otrok, ki sta jih seveda najbolj zanimala cudna tujca. "Porocena" pa brez otrok!!??

Vceraj sva cel dan prezivela najprej v raziskovanju bazarja, nato pa obiskala iransko druzino, s katero smo po klepetu odsli potepat po mestu. Ob reki je bilo ob mraku vse polno ljudi, mladih in druzin, ki so si prinesle preprogo, kosaro s hrano, vodne pipe, rostilj, ...

Ja, tile pa znajo zivet!

Ker je bil vceraj in danes iranski vikend in njihovo najlepse mesto seveda popolnoma nabasano (hoteli pa posledicno tudi) in nisva imela rezervirane sobe, sva vecer na jakov rojstni dan prespala v kotu dvorisca na skupaj zlozenih sedeznih blazinah, pokrita s petimi rjuhami. Oba sva spala kot topa - mogoce dobra energija dvoriscnega kota?

Jutri greva odkrivat grad Alamut, potem pa v hribe. Ce nama uspe najeti mulo, mogoce preciva gorovje do Kaspijskega morja.

Hoda hafez (oz. adijo)!

Yazd, Perzepolis

Vceraj sva raziskala Perzepolis, kjer je najmocnejsa dinastija Perzijskih kraljev postavila mogocno palaco/rezidenco za sprejem mogocnikov in impresioniranje podloznikov. Seveda je imel kralj zraven tudi trezor :-) in harem :-))))

Zakuril ga je Aleksander Veliki (potem ko je spraznil trezor) - zgodovinarji se kregajo, ali namenoma ali zgolj po nesreci, ko so totalno pijani proslavljali zmago.

Danes odkrivava Yazd in njegove ozke ulicice in hisice iz blatne opeke, jutri pa raziskujemo manjse puscavske vasice.

Spoznala sva vec popotnikov in enega iranca in skupaj smo se odpeljali skozi puscavo do templja zoroastrijcev (to je prvo verovanje v enega vsemogocnega boga, iz katerega se je razvilo krscanstvo, islam in judovstvo). Naslednjo noc smo prespali nas strehi zavetisca za karavane sredi puscave (da smo imeli mir pred sakali), se pred tem pa jedli skupni obrok s celo vasjo - nekaksno jed iz fizola?, krompirja, cicerike, mesa, mascobe, zalito z omako iz nevemcesa, zraven seveda njihov tanek palacinkast kruh. Vse postrezeno iz treh mega loncev premera 1,3m. Starejsi moski so delili hrano najprej otrokom, ko pa so prisle na vrsto zenske je bil pa kazin :-))

Jaka Pelhan

(se nadaljuje)

Shiraz

Hja, Iran konec koncev le ni tako iranski kot je zgledalo na prvi pogled oz. kakor nama je zaupal prijatelj Kazem:
pred islamsko revolucijo je bilo bolje, lahko si peljal deklico na randi v park in pocel se kaj vec kot se pogovarjal, disko in vino nista bila prepovedan sad. Zdaj morajo pa revezi v Dubai za malo zabave.
Tudi Ramadan (mesec posta) drzi le uradno. V praksi sva se s tezavo prerinila do pulta, da bi narocila falafel in palacinko v sendvicu, ker so se fantje tako grebli za hrano - ob dvanajstih sredi belega dne!

Po Shirazu naju je vodil Kazem (Lonely Planet Iran - njegova fotografija na 4. strani :-). Ko sva bila pri njemu na obisku je ponudil svojo hcerko za zeno poštenemu slovenskemu frajerju. Gospodicna studira arhitekturo, je za glavo manjsa od Zivane in tezja cca. 5kg, drugace pa grozno lustkana. Zainteresirani??
Jaka Pelhan
(se nadaljuje)

Jaka Pelhan: Iran

Evo naju koncno v Iranu.
Start predvcerajsnjim na Dunaju, pa let preko Qatarja v Teheran (neskoncno 7-urno cakanje na letaliscu), iz Teherana pa direkt na drugo letalisce in v Shiraz. Potem ko sva se namestila v hotelu sva prespala celo popoldne, sla ven na vecerjo (kvazi kebab, ki je bil bolj podoben maxi cevapom, podplatastemu kruhu, popecenemu paradajzu in mesani solati s pinki radioaktivnim prelivom). Ocitno se zivljenje na ulici tukaj zacne ob desetih zvecer, ko je mozno kupiti vse od spodnjih hlac, granatnih jabolk, manjse sekirice in univerzalnega francoza za popravit vodovodno napeljavo :-)
Dogovorjena sva, da bova drugic malenkost vec nacrtovala: tukaj je namrec se mesec Ramadan, med katerim muslimani od zore do mraka ne smejo jesti, piti in kaditi nicesar. Se sreca, da se zmraci ob sestih. Zaenkrat se ni znanstveno dokazano, kaksen vpliv bo to imelo na najini prehranjevalni dieti.
Shiraz je eno najbolj znanih in najlepsih mest, zgleda pa kot da so pred dvema tednoma koncali z vojno - en malcek razsuto.
Zivana se je koncno sprijaznila z dejstvom, da bo nosila crno tuniko in naglavno pregrinjalo, ker trenutno seka ven iz mnozice kot bela vrana z zeleno tuniko in modro ruto (95% zensk zgleda kot ninje - vse v crnem). Vceraj zvecer je bila pa sploh extra special, ker je imela kompletno bez opravo in je po mojem zgledala kot njihova nevesta!
 Zdaj greva pa na banko kupit miljon in pol rialov, da bova imela za jest.
 (se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 14

Pa še nekaj utrinkov iz Goe

Sonček me prav prijetno greje in boža po trebuhu, medtem ko me veter še bolj prijetno sproti ohlaja. Naslonjeno na skalo me vsake toliko časa oblije voda. Opazujem za noht velike skoraj prozorne rakce, ki po mivki valijo kroglice in kopljejo luknje. Mimo priteče potepuški pes. Samo smeji se mi in še vedno ne vem, s čim sem si zaslužila te trenutke! Ah, Indija, Indija, razvajaš me kamorkoli grem!
Spet se mi vrti v glavi! Pa tokrat ni, enkrat za spremembo, razlog Lariam... vrti se mi od vse te lepote, ki me obdaja.
...
Brodiva po Arabskem morju, sega nama do gležnjev. Noge se nama vdirajo v vročo mivko, gledava palme in zaliv pred nama in si na glas pojeva »Easily, let`s get carried away...«

Samo smejim se lahko, kamorkoli pogledam, je vse perfect – velika omleta z rotijem, Izraelci pri sosednji mizi in Bob Marley, s svojimi »everything`s gonna be alright« in »I wanna love you and treat you right«. Pa Pink Floydi z »wish you were here« in trgovci z oblekami, ki ti na uho šepetajo: »Want some smoke, Madam?« »Some nice perfume,… marihuana?« In spet kilometri mivke, palme, ki me uspejo vedno znova očarati, pa tisoči kilometri morja, ki se zdi neskončno. Premetavava se po vodi, eno samo sonce je na najinih obrazih. Ne mislim na nič, datum me sicer spomni, da bom že čez štiri dni v popolnoma drugačnem svetu, a hkrati vem, da me čaka še štiri dni popolne predanosti pravljici in življenju v Indiji. V Goi, pravzaprav. Z ničemer ne spominja na ostalo Indijo – mogoče le z grabljicami namesto napisov in smetmi vsepovsod. Še nahrbtnikov nama ni treba prenašati, pa na vse živalice, s katerimi deliva sobo, sva se tudi že čisto privadili. Perfect je. Neizmerno uživam in se predajam... in samo smejim se.
...  Alja Rebolj

Dve nori bejbi na trekingu 13

6. utrinek
Kolikokrat se mi je že na tem potovanju utrnila misel, naslov ene od Grošljevih knjig »Prehodil bi svet za en sam nasmeh«. Nasmeh, ki ga dobiš od najbolj preprostega bitja tu, ali nasmeh, ki se ti zariše na ustnice, ko vidiš vse to. Mogoče je to tisti éden, tolikokrat opisovan, tako opevan v pesnitvah in v Svetem pismu. Pod mano je. Eden tam, eden v moji duši in v mojem srcu. Popolnoma mirna sem. Slišim ptice, pa kravje zvonce spodaj na bazarju.
Slišim smejanje mladcev zraven, ne vem, v katero državo naj jih dam. Pa saj to zdajle sploh ni važno. Slišim bitje svojega srca. Tako mirno, spokojno je. In slišim bitje svojega srca doma, v Sloveniji, v vsem tistem vrvežu, hitenju, hrupu, skrbeh, ki si jih mnogokrat za brezveze povzročam. Mirno in spokojno je. Izraz na mojem obrazu...
Sama ljubezen me je, do vsega živega in neživega, ki me obdaja. Čutim veter, igra se z mojimi lasmi, čutim trdoto kamnitega bloka, na katerega sem se zavlekla. Čutim barvo zahajajočega sonca in rano, ki sem jo spet spraskala, da mi kri v kapljici polzi po stopalu. Čutim moč, da lahko storim karkoli. Tu ali doma. Imam glavo, s katero mislim, srce, s katerim ljubim. Noge, da hodim, da grem, kamor hočem in roke, s katerimi lahko ustvarim vse. Imam voljo in pogum.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 12

Ko se sprehodiva po glavni ulici, se nama svet šele zares odpre! 360º okrog mene griči, po katerih so razmetane okrogle rjave skale. Ena ob drugi, ena na drugi. Z vsakim korakom, za vsako skalo je nekaj novega, čisto drugačnega, norega. Opice skačejo nad mojo glavo. Sliši se glasba, godba na pihala precej bolj spominja na srbski žur kot na umirjeno indijsko vasico, v kateri sva se znašli. Pred mano skalnata ploščad, grič iz ene same skale. Z majhnimi zaplatami zelene trave. Pa Tina, ki je ravno tako očarana nad prostorom, kjer sva se znašli. Pod mano male bele hiške Hampija. In skale, kamorkoli pogledam. Palme in templji. Pa ogromne zelene muhe. Kuščarji z odlično varovalno barvo in vsake toliko časa kak Indijec, ki hoče sliko ali avtogram. Kako naj opišem vse to, vse te občutke, ki mi polnijo dušo in telo! Popolnoma se zavedam trenutka, popolnoma ga sprejemam in se mu predajam. Živa sem!
...
Kot bi se bogovi igrali. S frnikolami. Sva visoko nad svetom, verjetno sva dosegli nebesa. Desno pod mano so povsod, kamor seže pogled, razmetani rjavi kamenčki. Ko prideš bliže, ugotoviš, da so ogromne, večmetrske skale, monoliti. Kot bi sestavljali mesta in se igrali z njimi, ponekod so postavljene ena na drugi. Naravnost pod mano leži mestece Hampi z dolgim bazarjem iz 16.stoletja na začetku in templjem na koncu novejšega, poseljenega dela. Levo pod mano se razprostira rodovitna pokrajina z riževimi polji, nasadi banan in kokosovimi palmami. Sprašujem se, kako je nastalo vse to. Reka, čisto brez oblike, teče med mivko in travniki ob kamnitih gričih. Med njimi ali pa kar na kakšni skali rastejo templji in ostanki trdnjav.
Sonce zahaja. Čudovita topla svetloba objema pokrajino. Iz doline se sliši glasba, tista godba, ki je pihala in ropotala že zjutraj. (Od ljudi slišiva, da se pripravljajo na poroko. Ko hočem bolj konkretno razlago, odkimajo z glavo, znanje angleščine se tu konča.) Treba bo vstati in splezati dol. Te skale so tako mogočne, da me hkrati z občudovanjem prevzema strah. Strah nad njihovo veličino in svojo majhnostjo. Kot palček se počutim. Indijci ne dajo kaj dosti na turizem, ni ograje, ni označenih poti, en korak predaleč, pa se znajdeš par metrov nižje. Amazing.
Alja Rebolj (se nadaljuje)

Alja Rebolj Dve nori bejbi na trekingu 11

Vse je relativno. Lebdim. Sem izven časa, izven prostora in popolnoma svobodna. Brez kakršnihkoli ovir ali zapor. Grem, kamor hočem, počnem, kar hočem. Kadar hočem. Lahko ležim in berem. Na terasi v hostlu opazujem življenje na ulici. Lahko sem sredi tega življenja ali pa tekam in si pojem na kilometrski plaži iz mivke. Ljudi ni, plaža je čisto brez sledi o človeku, najine stopinje pa kmalu zabrišejo valovi. Vpijem, skačem, pojem. Tina me sicer malo po strani gleda: “Alja, ne pet... Počak do jutr, ker jest dons še ne morm.” Skoraj brez glasu je, jaz pa se od navdušenja, ki kar vre iz mene, derem po obali. Pred mano neskončno morje, za mano puščava mivke in za njo nizka trava, kjer se pase nekaj krav. Vse je brezmejno. Brez okvirjev. Neskončno svobodna sem!
---
Skrajni čas, da se resno zagrizem v knjige in si razširim besedni zaklad. Ker vse, kar gledam že od zgodnjega jutra, lahko opišem le z izbruhi »noro, crazy, hudo, fenomenalno, ojoj...«
Ker sva v Hampi prispeli zvečer, se nama niti sanjalo ni, kje sva pristali.

Noč je bila, kljub vsem stanovalcem sobe, mirna in prijetno hladna. Jutro... Ja, najini priljubljeni ovseni kosmiči z banano, tu precej vodeni in nato izboljšani s pol steklenice medu, vmes pa pogledi na ulico. Uličico v bistvu. Dva metra široka, blatna, s kravami, na pol golimi otroci, ki se jokajo, smejijo, igrajo z gumo in z njo tekajo od enega do drugega konca poti. Malo dekletce v pisanem plastičnem vedru namaka cunje. Nasproti najine »jedilnice«, ki jo od ulice loči le pol metra visok zid, mati z vrčem vode poliva in umiva svoje dete. Znašli sva se sredi vasi in le kup turistov spominja na turistični kraj. Male hiške, nič hotelov, vsaka hiša ima kakšno sobico, da jo oddaja.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 10

4. utrinek
Zjutraj se zbudim precej pred Tino. Komarji so me zaznamovali po obeh nogah. Sedim na stolu na terasi in berem. Pogled mi uhaja na ulico. Otroci v pisanih uniformah, dekleta z barvitimi pentljami na koncu črnih kit in z gromozanskimi torbami na hrbtu, hitijo v šolo. Malo stran se ruvata dva fantiča, verjetno se vračata iz trgovine, ker večji v roki drži torbo. Mimo se pripelje moški na kolesu. Na prtljažniku sedita otroka in se ga oklepata. Prevoz do šole. Dva turista se sprehajata po ulici. Pisana množica ljudi. Nihče ne hiti, ne kriči, sliši se smeh otrok. Čutim popoln mir. Sonce je že precej visoko in vedno bolj vroče postaja. Sperem cunje. Celo noč sem jih namakala v lavorju in upala, da bodo mehurčki Persila pojedli vsaj del umazanije in smradu. Tina še kar spi. Postajam lačna. Celo telo me srbi zaradi komarjev. Ne morem razumeti, kako me lahko zadeva čez pižamo piči v zgornji del stegna! Zverine.
Za zajtrk spijem lassi in pojem čapati. Noro vroče je. Ventilator nad mizo vsaj malo ohladi zrak. Prijetno sita sem in z odličnim okusom  v ustih poslušam glas Santane, ki se širi od šanka. Nikamor se mi ne ljubi, ker vem, da vsak premik pomeni naval znoja. Nazadnje se le odvlečeva do turistične agencije. Tipu tam se še manj ljubi kot nama, zato ne izveva nič novega. Sprehodiva se skozi park in nato po cesti okrog Mamalapurama, da bi videli še ostale templje, rathe in reliefe, vklesane v granitne skale. Vročina vedno bolj pritiska. V vasi kupiva vodo. Zanič je. (Že stokrat sva rekli, da je ne bova kupovali od Pepsija, pa zmerom pozabiva. Grozen priokus ima.)
Tina je brez glasu. Tudi meni paše čaj. In piškotki, seveda.
Vrneva se v park. V senci je prav prijetno. Veter piha. Kozi sta se že naveličali ležati tule. Na drevesu nad mano se dere vrana. Ogromno jih je tu. Otroci so končali s šolo, cela ulica jih je polna. »Madam... chocolate?« me gledajo s prosečimi očmi. »School-pen?« »Money?« Neverjetni so...
O spet je ena koza prikorakala. Tina ji žvižga in pošilja poljubčke, pa koze sploh ne gane. Je liste našla na tleh. Pujsi v bližini imajo tudi cel show. Kup mladičev leta za mamo in ob tem glasno cvili. Spet zaslišim glasove šolarjev. Nora je ta Indija.
(se nadaljuje)