Na drugem bregu hudournika je prav tako obstalo nekaj taksijev. S potniki, ki so bili večinoma Evropejci smo prišli na preprosto in genialno zamisel, da zamenjamo taksije. Nekaj časa je sicer trajalo, da smo idejo razložili voznikom, vendar smo se na koncu nekako sporazumeli. Vsak je s svojo prtljago bos prebredel tekoče blato in se presedel v taksi na drugem bregu.
Ura je bila sicer že dve zjutraj, vendar naju je od tu dalje, pa vse do konca spet spremljala sreča. Ker sva bila že utrujena od vseh možnih naključij, naju sploh ni več motilo, da smo zadnjih 50 km do Tabe spet prevozili skoraj brez luči.
Mišo Goriup
(odlomek)
