Ksenija Tratnik: – Pomoč pride, ko jo potrebuješ

ob Gangesu

Ksenija Tratnik: Indija

Vozili smo po Gangeški nižini. Pravzaprav je vozil Cyril, šestletna hčerka Maša je sedela vmes in jaz zadaj, naslanjajoč se na zadnji prtljažni kovček motorja Yamahe-Tenere. Naš namen je bil še isti dan priti do Lucknow-a, kjer smo imeli prijatelje, da z njimi preživimo divali, enega izmed najbolj glasno pokajočih praznikov v Indiji. Za nami je bilo že dva meseca Pakistana in zopet smo se vrnili za naslednja pol leta v Indijo. Naš motor pikapolonica, kot smo ga imenovali, ker ga je Cyril prebarval pred potjo v rdeče s črnimi pikami (odtod ime), da ne bi bil tako vabljivo markanten, je zaradi slabih poti po Karakoramu in vseh ostalih dolinah severnega Pakistana imel že tako zlizane gume, da smo bili tudi med baikerji prava atrakcija in ni bilo malokrat, da so nas slikali vse tri na našem motorju, kot zanimovost na poti. Eno gumo smo potem kupili na Sri Lanki, kjer smo jo edino lahko dobili, vse ostalo je pa tako delalo kot švicarska ura, čeprav je bil motor japonski. Še BMW-ji so imeli več težav posebno z (valve) ventili. No ja, pa šest špic za kolo je šlo že v polpuščavskem Balučistanu, sredi ničesar, kjer smo poštopali pick up, ki nas je skupaj z motorjem prepeljal 120 kilometrov stran v Quetto, kjer smo dobili špice iz starega motorja BSA, ki so zdržale še preostali del potovanja in držijo še danes.

(odlomek; Foto: Janin)