Pa da ne bo pomote. Prav nič nimam proti beračem in dajanju vbogajme. A v Indiji se ti odnos do miloščine in občutek za zdravo mero izostri. Menim, da je tako tudi prav. Indija že svojo dolgo zgodovino – iz svoje duhovne misli - goji kulturo miloščine, ki bi se Zahodnjaku zdela naivna. A nemalokrat izpade naiven prav Zahodnjak, ki v valovih duhovnega preporoda, skuša staliti svoje mrzlo srce z brezkompromisno dobrohotnostjo. Popotniki govorijo zgodbe o tem, kako je nek premožni zahodnjak iz sočutja do invalidnih beračev kupil nekaj sto vozičkov, kasneje pa ugotovil da se z njimi prevaža peščica, večina pa jih je prodala, porabila denar in ohranila svoj “status usmiljenja”. Ali pa tista o materi z otrokom, ki prosi za hrano, nato pa jo odnese nazaj v trgovino in zamenja za gotovino. Z dobrohotnostjo najbrž ni nič narobe. In modremu tudi mrzlo srce ne pristoji.
A pravzaprav sem želel govoriti o nečem drugem. To, kar se mi je zgodilo današnjega vročega popoldneva je tisti “žmoht”, zavoljo katerega ti dežela zleze pod kožo ali pa v nekaj dneh zraste čez glavo.
(odlomek; Foto: Janin)
