Indonezija - oddaja Popotnik/ Janin Klemenčič

Indonezija - oddaja Popotnik

Ko se stavka pod Himalajo 2

Bilo je tudi oblačno in temperatura je dosti nižja kot na dosedanji poti po južni Indiji. Vse to je bilo malo podobno naši gorenjski. Zaradi višine je Darjeeling mesto, kamor se poleti Indijci hodijo hladiti iz pregretih indijskih mest. Mene kot turista pa so zanimale druge stvari. Darjeeling je mesto pod Himalajo od koder je lep razgled na tretjo najvišjo goro na svetu Kanchenjungo. V mesto pelje iz štirideset kilometrov oddaljenega Siligurija po vsem svetu znan miniaturni parni vlak imenovan Toy train. Zelo zanimivi pa so tudi ljudje, ki so že po sami telesni zgradbi drugačni od ostalih Indijcev. Večina prebivalstva je nepalskega rodu, zelo veliko pa je tudi tibetanskih beguncev. Še najbolj pa je Darjeeling znan po čaju, ki ga tukaj pridelujejo.

             Ko smo prispeli v Darjeeling ni nič kazalo na kakšne izredne razmere, ki nam jih je obljubljal naš prijatelj iz Kalkute pa tudi verjeli mu nismo, ko nas je hotel odvrniti od namere, da bi prišli sem. Nastanili smo se v hotelu in kasneje odšli na večerjo v neko tibetansko restavracijo. Ker naj bi naslednji dan bile zaradi stavke zaprte vse restavracije, smo se z lastniki, Tibetanci domenili, da nam bodo hrano skrivaj nosili v hotel.

Izidor Dolenc

(se nadaljuje)

Indija Ko se stavka pod Himalajo

Ulice so bile opustošene, vse trgovine in vsi lokali so bili zaprti z železnimi roletami in vsa okna zapahnjena. Napovedi našega sopotnika so bile resnične. Zares se je dogajalo nekaj posebnega.
Bilo je štiri dni pred indijskimi državnimi volitvami, ko smo iz Kalkute odpotovali proti Darjeelingu, mestu na severu Indije. Na železniški postaji v Kalkuti sva že tretjič na najinem potovanju srečala tri Slovenke. Doslej se nam pot ni čisto usklajala. Kadar sva midva prispela v kakšno mesto, so one ravno odhajale. No, ker gre v tretje rado, smo tako skupaj odpotovali proti Darjeelingu. S sabo so imele še nekega bogatejšega Indijca s Kalkute. Bil je prijatelj in dopisovalec ene od njih, in ker naj bi v Darjeelingu naslednji dan bila nekakšna stavka, se je odločil, da jih spremlja na poti. Tako nas je skupaj potovalo sedem. Po nočnem potovanju z vlakom iz Kalkute do Siligurija, nas je čakala še štiriurna naporna vožnja z avtobusom po gorski cesti. Kljub temu sem zelo užival v sami poti pa čeprav nam je zastajal dih ob nori vožnji voznika po ozkih in ovinkastih cestah, ki si tega imena pri nas ne bi zaslužile.
Darjeeling je majhno mesto z 80 000 prebivalci, ki leži na nadmorski višini 2134 metrov. Zaradi višje nadmorske višine in bližine Himalaje je tukaj rastje zelo podobno našemu. Bilo je zelo lepo zopet videti listavce in ne le različnih palm in drugega tropskega drevja.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)

Kričanje je rešitev

Iz Delhija sva s sopotnikom pot nadaljevala v Jaipur, pred tem pa opravila zanimivo pot, da sva dobila karte. Najprej sva obiskala železniško postajo. Da sva prišla do sprostora, kjer so prodajali karte za vlak, naju je vsiljivo ogovorilo ali kaj prodajalo najmanj petdeset Indijcev. Vendar se nisva vdala. Ko sva dosegla želeni prostor, so ljudje stali v dveh dolgih vrstah, ki sta se vili kot jara kača, in čakali na karte. Če želiš kupiti karte, moraš imeti potni list, izpolniti obrazec in se prej pozanimati številko vlaka. Če to pozabiš, lahko po dveh urah čakanja prideš na konec vrsti in ponovno čakaš. Takrat sva se premislila in se odločila potovati z avtobusom. Karto sva, sicer trikrat dražjo, kupila v najinem hotelu.
Naslednje jutro sva avtobus čakala skoraj dve uri. In opravičilo receptorja. Da so zamenjali agencijo in so s tem spremenili uro. Indijci so neverjetni v izgovorih, za vsako stvar jih najdejo! Ko je prišel avtobus, na njem ni bilo niti enega belca, čeprav so nam zagotovili turistični avtobus, so naju dali na sedež za šoferjem. To je bil neke vrste zasilna lesena klopca, ne pa normalni stoli. Pol ure sem se vztrajno pritoževala. Sprevodnik in še dve osebe, ki sta bili poleg v kabini, naju niso jemale resno. Nato sem močno povzdignila glas, da želim za to ceno normalno sedeti. Ustrašil se me je celo moj sopotnik, da ne omenim prestrašenega obraza sprevodnika, ki je že v naslednji sekundi našel dva normalna stola v majhnem avtobusu. Če je še kdaj šlo kaj narobe, sem samo povzdignila glas in stvar se je rešila. V Indiji se namreč bojijo, da nekdo začne govoriti preveč naglas, kaj šele kričati.

Andreja Jernejčič

Davek za prvo noč ali dan 4

Piko na i pa je postavil še rikšar. Ves čas je govoril, da mu bova že sama določila plačilo, nato pa zahteval velike denarje. Pobrala sem nekaj drobiža iz denarnice in začele vpiti, da je že to preveč, saj bo dobil provizijo od hotela, da naju je oguljufal, kar je nagnalo strah v kosti receptorju in rikšarju, da sta naju pustila sama.
V naslednjih dneh sva od številnih popotnikov izvedela, da so prvi dan Indije tudi oni močno preplačali. Davek za prvi dan ali noč. V pogovorih z Indijci so nam opisali, da ni težko spoznati nove popotnike, saj se zmedeno ozirajo okoli, gledajo v knjigo in na zemljevid. Ja, novih popotnikov ni težko zgrešiti in seveda najlažje oguljufati. Zvedela sva tudi, da bi morala neprijazen dogodek prijaviti policiji, ki bi lastnika hotela preganjala v smislu, da jih bodo prijavili, če jim ne dajo nekaj denarja, pa še midva bi lahko dobila denar povrnjen!
In nasvet: Če prispete v Indijo zvečer ali ponoči, prvo noč prespite v počivalnih sobah na letališču ali ostanite na letališču, dokler se ne zdani! Pa tudi, ko se v Indiji stemni, se držite sob, kajti zunaj je v določenih predelih za belce pogosto preveč nevarno!

Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Davek za prvo noč ali dan 3

"A sta zmešana? Samo še v en hotel vaju peljem, potem pa gremo na policijo," je dejal.
Zgodba se je le ponavljala, v hotelih so nabijali cene, kot da sta vstopila milijonarja. Poudarjala sem, da sem že bila v Indiji, da poznam cene in razmere, pa ni nič pomagalo. Vmes sem klicala v nekaj hotelov, pa ali niso razumeli, kaj želim, ali pa se niso oglasili. Ko smo se vozili po praznih cestah, sem od rikšarja zahtevala, da se ustavi, povzdignila glas in zahtevala, da naju pelje na policijo. Kadar pa sem se nad njih jezila pred hotelom ali v ulici, so je okoli njega nabrala skupina Indijcev (le od kod so se vzeli?) in začeli so spraševati: "Kaj je narobe?" Vsi so seveda potegnili z njim, zato sva morala biti do njega kolikor toliko prijazna, saj bi naju z lahkoto lahko oropal, sploh, če bi mu pomagala skupina; če bi naju pustil sredi ceste, pa sva bila zelo vabljiva kaksni nezaželeni roparski skupini.
Po treh urah sva nemočna ugotovila, da nama v najrevnejšem in najbolj navarnem predelu Indije ni druge pomoči, kot da prvo noč močno preplačava. V enem od hotelov so nama velikodušno popustili ceno iz 120 dolarjev na 70 za prav običajno sobo, ki je imela televizor in hladilnik, v kopalnici pa številne male živalice.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Petra, Jordanija

Foto: Janin

Davek za prvo noč ali dan 2

"Ne, nič ne potrebujeva," sva najprej odvrnila, vendar z vsiljivostjo in vztrajnostjo je dosegel, da sva popustila; pa tudi vse več pogledov množice brez premoženja, ki jim je cesta dom in postelja naju je prepričalo, da je pametneje, če vzameva ponujeni prevoz, saj sva stala sredi domovanja ljudi na dnu družbe kot dva polna zaklada. Nahajala sva se v predelu, kjer so živeli najrevnejši Indijanci in njihove družine, tisti, ki niso imeli skoraj ničesar ter se preživljajo predvsem z beračenjem in krajami.
Rikšar naj bi naju pripeljal do želenega hotela in se šel pogovarjati s človekom pri vratih, ki naj bi bil neke vrste receptor.
"Ni nobenih prostih sob," je pojasnil ob vrnitvi. Potem naju je vozil še do drugih sob, vendar se je vedno vrnil z enakim odgovorom, zato nama je vse skupaj postajalo vedno bolj sumljivo.
"Če nimata več naslovov, vaju lahko peljem do nekaj dobrih hotelov," se je pohvalil spretni rikšar.
"Kaj pa cena?" vprašam.
"Ni problema, sobe so lepe in poceni," pojasni prepričljivo.
Strinjala sva se, vendar že v prvem ugotovila, da želijo za noč več kot sto dolarjev. In to v državi, kjer si sobo dobil že za dva dolarja, malo boljšo pa za pet! Tako smo se vozili tri ure, rikšar je poznal same dobre hotele, v vseh so se zgodbe samo ponavljale. Kazalec je kazal že krepko čez drugo uro ponoči, midva pa bila po dveh neprespanih nočeh na koncu z močmi. Od rikšarja sva zahtevala, da naju pelje na policijsko postajo.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Davek za prvo noč ali dan; Indija

Z letalom smo se v večernih urah spuščali na indijsko mogočno večmilijonsko prestolnico. Z Rinom sva zmedena pristala v množici ljudi, se soočila s prvimi problemi na menjalnici in se podala v toplo noč, ne vedoč, da se nama obeta najbolj nevarna in nora noč v najinem življenju ter sploh na najinem potovanju.

Z lokalnim avtobusom sva se odpeljala v središče New Delhija. Sprevodniku sva plačala nekaj indijskih rupijev in že sem morala povzigniti glas, saj mi ni vrnil vsega denarja. Mislila sem, da se je mogoče zmotil, vendar se je pozneje izkazalo, da skušajo vsakega tujca oguljufati.

"Potrebujeta sobo, poceni ali kaj dražjega?" je v polomljeni angleščeni vprašal sprevodnik, ki me je na začetku hotel oguljufati za nekaj rupijev.

"Ne, že imava sobo," odvrnem ter mu povem naslov. Malo je skomignil z rameni, vedoč, da je ob provizijo, ki bi jo dobil, če bi naju pripeljal v določen hotel.

Po dobri uri vožnje z odprtimi okni in vrati sva prispela do želežniške postaje, kjer naj bi kar mrgolelo cenenih hotelov. Namesto njih je po tleh ležalo na stotine revnih Indijcev, ki so vse premoženje nosili s seboj. Premoženje je pomenila kakšna izprana culica in kos blaga kot podlaga namesto udobne žimnice. Mila zima s toplim podnebjem je vsem tem revežem močno naklonjena. Sredi množice revnih in zelo revnih Indijcev sva izstopila dva belca z nahrbtnikoma. Takoj je k nama pristopil mali temnopolti rikšar (oseba, ki prevaža trikolesni motor s kabino) in vprašal: "Iščeta hotel? Do njega vaju peljem za deset rupijev."

Andreja Jernejčič

 (se nadaljuje)