A spadata med tiste, ki ne marajo muslimanov, ki govorijo o vojni in napadu na muslimanski svet? Od ljudi izvem le don`t worry. Nihče noče nič povedati. V želodcu imam kepo, strah me je. Mami je telefonirala, govorila mi je o eksploziji na avtobusu v Srinagaru. Samomorilski napad. Doma vlada panika, mediji strah le še povečujejo. Na jezeru odmeva le tišina, ni slišati bombnih eksplozij, krikov ranjenih, siren reševalnih vozil. Kaj se dogaja kilometer stran, na obali? Kaj se dogaja na kašmirski zemlji, ki se je dober teden nazaj pripravljala k drugi letošnji žetvi riža? Kako bova prišli do meje?
Ne morem zaspati. Obe s Tino sva istih misli. Po eni strani bi se kar prepustila toku, kar bo, bo, po drugi strani pa – preveč rada imam to življenje, ta trenutek, da bi se kar tako na hitro poslovila. Muči me paranoja in obletavajo misli na smrt. Takrat ob ognju zvečer v gorah sem začutila tako neverjetno moč, ko sem se na ves glas drla I`m alive, tako radost, da živim... Ta trenutek pa mi po glavi begajo same traparije - bombe na avtobusu, pa vojaki s pištolami, pa vse tiste kontrole, ki naju spet čakajo na poti nazaj. Čimprej želiva zapustiti Kašmir. Noč je nemirna, moreče sanje mi ne dajo spati. Nočem še umreti. Ne še.
