Avtobus se komaj premakne, vse škripa in ropota. Na naslednji postaji se folk malo premenja, en možak notri potisne ovco. Cel cirkus. Po nekaj kilometrih se Faruk poslovi in nekaj začne govoriti. Končno ugotoviva, da hoče tip, napitnino. Čisto me je razočaral. Toliko o prijaznosti, o petju ob ognju, o igranju na kanto od petroleja, o smehu... Vse za denar. Njegova odprta dlan pred mojim nosom, pa proseče oči in neizgovorjeni “kaj pa zame... denar vseeno rabim, da preživim, od prijaznosti bom ostal lačen...” mi malo poderejo ideale v glavi. Čez kakšno uro (aja, Faruku dava 50rs in kar učke se mu zasvetijo) naletimo na popoln zastoj. Pojma nimam, kaj se dogaja. Spet cel kup vojakov. Kar stojimo.
Potem končno izveva, da se je prevrnil vojaški kamion in ga morajo izvleči iz rečne struge, kamor je padel. Naš avtobus se skuša zriniti in priti mimo. Precej strašljivo izgleda vse skupaj, na eni strani nam prehod ovira vojaški tovornjak (kjer imajo ravno malico), na drugi strani pa strma stena ob reki. S Tino skočiva z avtobusa, čeprav Golam neki jamra, da “don`t worry”. Dovolj jih imam. Zanje je vse “don`t warry, chicken carry”... Naju je ta trenutek rahlo strah. Od domačina dobiva v roke časopis. Amerika bo v 48 urah napadla Afganistan, prebereva. Čimprej želiva zapustiti Kašmir.
Kakšen Leh, mestece v osrčju Himalaje, kamor sva hoteli – tam je le še več vojske! Res da izgledajo prijazni, smejijo se, ampak ko gre človek mimo tebe, do zob oborožen, s pištolo v roki, pa ves črn, vseeno ni prijeten občutek. Čeprav se obrne k tebi in te z nasmehom vpraša: “Any problems? Are you happy?” Ja, ja, mu odvrneva. (Very nice country, very nice people.) Ni problema, samo tistole avtomatsko igračo, ki jo držiš v rokah, obrni stran od naju. “You like here?” nadaljuje. “Vey nice country, very nice people,” ponoviva midve.
Avantura se, ko pridemo mimo teh blokad (vojska, ki je “hitela na pomoč”, je zablokirala cesto s svojimi kamioni z obeh strani), šele začne. Šofer mora očitno nadoknaditi zamujeno (vsaka minuta, ko pride prepozno, pomeni odbitek pri plači). Zavor sploh ne uporablja, le hupa. Trese. Moj želodec spet znori, Tino kuha vročina. Pa se v bistvu zabavava. Ovca je posrala pol avtobusa, ena naša kura je crknila, v glavnem, dogaja se. Prav uživava. Smešno drugače je vse skupaj.
(se nadaljuje).
