Tina se sklanja nad mojo od bolečine spačeno faco in se mi smeji. Da bi me razvedrila in popestrila “praznovanje”, mi lenobno kaže gore nad mano. “Glej, Alja, kje si... V Himalaji!” ... “V pm, v bistvu...” hitro doda. Če odmislim, da me boli trebuh in glava, pa da sem utrujena, pa da me zebe,... – saj sem čisto happy! Misel mi uide na včerajšnji večer. Faruk je zakuril ogenj, meni tablete, s katerimi se nafilam, za tisto uro dajo novega zaleta. Skačem okrog in slikam v noč, pa ogenj in rumeno polno luno na nebu, posejanem z zvezdicami. Kot v pravljici so gore okrog nas odete v svetle tančice mesečine. Drevesa v bližini na tla rišejo dolge, mehke sence. Faruk privleče prazno kanto petroleja. Poje. Pesmi o Zuni in Hasini sklada. Njegov krik in udarjanje po kanti se razlegata med gorami. Lepo mi je. Tu gori, daleč nad svetom, daleč od vsega in vseh. Sama s sabo sem. V trenutku. Glava sicer še boli, a vse v meni prepeva. Faruk divje ploska, skače in pleše bojni ples okrog ognja. Lepo mi je.
Ko sedim tule v travi, se počutim tako domače. Kot da bi vse poznala, na vsakogar se takoj navežem, vsi so tako odprti. Ljudje ti tako hitro prirastejo k srcu, ne morem verjeti, povsod se počutiš sprejeto. Nora je ta dežela, res.
Le kdaj bo prišel avtobus oz. karkoli, kar bi nas pripeljalo v Srinagar?!
(se nadaljuje)
