poglej video: Indonezija VijayAnand-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič
Jordanija: Po Beduinsko v puščavo
Mrak, ki se je počasi spuščal, velika prostranstva okrog in okrog, zelo redek promet in moj težek ruzak so mi počasi začeli najedati živce. Štopal sem že debelo uro, mogoče dve, kar v teh deželah ni običaj (saj po mojih izkušnjah ne). Moj obup je, hvala bogu, opazil šofer Toyote pickup in me kljub že polnemu avtu pobral, pripadalo mi je mesto zadaj v kontejnerju. Ko smo prispeli v vas je bila zunaj že tema in porajali so se že novi problemi, kje prenočiti. Ob sestopu iz jeepa mi je pristopil eden izmed Beduinski sopotnikov, mi pomagal pri raztovarjanju in mi ponudil prenočišče pri njem doma. Velikodušnega povabila seveda nisem odklonil in se kmalu znašel pri njegovi številni družini, dveh skromnih hišah, dveh ženah in osmimi otroci. Nisem še dobro razpakiral, že me je možakar vabil dalje, češ da gredo nocoj v puščavo, da bodo imeli klasični Beduinski večer in če hočem se jim lahko pridružim.
In znašel sem se sredi noči, nekje v puščavi, v družbi štirih lokalcev-beduinov (neznancev). Iz suhega grmičevja smo zanetili ogenj, si na žerjavici skuhali čaj in spet na zelo skromen način povečerjali. Po večerji so gostitelji zaigrali na ud in zapeli. Ud je krožil iz rok enega v roke drugega in vedno je zvenel drugače. Ležal sem na sipinah, užival v soju plamenov, ob Beduinskih melodijah in občudoval lepote neba.
(se nadaljuje)
Ciril Grošelj Iran Perzijska romanca 2
Po kakšnih dveh (stotih?) urah je Katki prekipelo. Ni bila ravno problem ženska čast, pač pa se ji je dveurno trganje roke od njenega ''joška'' povzpelo na vrh glave. Nenadoma je pričela histerično na glas jokati. To pa je bilo za Perzijo očitno pravo kontra orožje. Tip jo je takoj spustil, moj tip je odmaknil roko iz moje rame. Sledilo je olajšanje, ki pa je bilo samo navidezno. Šofer je začel svoj kamion po še vedno vršiški cesti voziti histerično, vsaj 100 km na uro. Punco sem začel resno kregati, da če avša ni mogla biti tiho, kajti še vedno bi bilo bolje biti posiljena kot mrtva v razbitem kamionu.
Kakorkoli že, sčasoma smo pridrveli v nekakšno mesto, človeka sta bila še vedno ustrahovana s Katkinim jokom in sta naju sredi mesta in sredi noči izpustila iz avta. Midva sva jima, opogumljena od množice na ulici še obrcala avto in se odpravila novim dogodivčinam naproti.
In take dogodivščine so se sicer v lažji obliki še kar nadaljevale, dokler nisva sredi sneženega zimskega dne prispela v Ljubljano. Čez kak dan se je moja mladost nehala, postal sem mladi stažist...
Ciril Grošelj Iran Perzijska romanca
Nekega večera sva štopala in klepetala in pomotoma naštopala velikanski kamion. In ker je bil pred nama kakih 200 km dolg gorski prelaz se nama je zdelo čisto modro, da zgrabiva priložnost. Tu je potrebno poudariti droben detajl, da so Perzijci, tudi ženske večinoma zelo visoki ljudje, najbrž v povprečju višji kot Evropejci. V kamion sta naju sprejela dva orjaka, najbrž blizu 2 metra. In smo se pričeli voziti. Kadar sta bila v kamionu dva moška, sem Katko vedno posedel zraven šoferja, ta je imel roke vsaj občasno na volanu. Kmalu se je pričela gorska cesta, luna je sijala, bilo je svetlo skoraj kot podnevi, vozili smo se nad prepadi, cesta me je spominjala še najbolj na tisto z Vršiča v Trento. In kmalu se je pričelo.
Šofer je vsakič, ko je ''šaltal'' dal roko na Katkino koleno. Ona mu je vsakič brez besed roko odtrgala od kolena. Sčasoma se je domiselnost šoferja zvečala. Z desno roko je vozil, levo je držal na Katkinem ''jošku''...
(se nadaljuje)
S kolesom od Kirgizistana do Nepala 7
Vožnja
proti taboru je bila ena najhujših, kar sem jih do zdaj vozil s kolesom. Če se
na “normalnih” tibetskih cestah menjujejo kamni, rebra in prah, ni bilo to nič
v primerjavi s tem, kar lahko doživiš na tej cesti.
Ko
sva prvi dan proti večeru počivala poleg nekega potočka, razmišljujoč, če bi
pot nadaljevala ali se kar tam utaborila, je kar naenkrat mimo pridirjal gorski
kolesar z zvončkom na kolesu in brez vsake prtljage, imel je le lahek
kolesarski nahrbtnik. Mahal sem mu, da naj ustavi, a me je popolnoma ignoriral
in šibal naprej, kot da ga nekdo preganja. Res ga je, no, bolj dohiteval, in
kmalu se je pri najinem pikniku nabralo kakih pet kolesarjev, ki so nama
povedali, da so ena od turističnih kolesarskih skupin, a da so za razliko od
ostalih usmerjeni bolj v gorsko kolesarjenje. No, pa smo tam – midva s torbami
rineva sem gor, tile norci pa s polnovzmetenimi FSR-ji in GT-ji pravijo, da je
to ena najtežjih cest, kar so jih do zdaj vozili. Naju je kar zaskrbelo, kaj še
bo. Res hec, ko pomisliš, da je pred teboj še 60 km skal in blata do baznega
tabora – potem je treba pa še nazaj! Še bolj pa sva zazevala, ko so nama
povedali, da so plačali po 2400 britanskih funtov (cca. 7500 DEM) na osebo in
to za dva tedna! Jaz sem za cel Tibet, slaba dva meseca, zapravil 350
dolarjev...
A
še sanjalo se mi ni, da je dva tedna kasneje na istem mestu goro opazoval
Gorazd, ki se je do tja pritolkel z Olafom in onadva sta videla popolnoma drug
prizor. Vmes je namreč snežilo, pravzaprav ravno takrat, ko sta onadva prišla
do tabora, in potem občudovala goro v snegu. Ko smo na koncu v Nepalu vlekli
črto, smo bili vsi povsem zadovoljni, da smo se lotili tudi baznega tabora.
Pravzaprav smo bili še bolj zadovoljni, da smo se lotili Tibeta in premagali
kitajsko birokracijo, ki ti na potovanju čez okupirano deželo sanj lahko
povzroča še največ težav in glavobolov. Čeprav pravijo, da je ponavadi za njih
kriva višinska bolezen...
S kolesom od Kirgizistana do Nepala 6
Kitajci na Tibetu menda ponavadi preživijo samo nekaj let. Zelo očitno je, da jim kot nižinskemu ljudstvu življenje v takih pogojih ne ustreza. Tako jih vlada spravi v Tibet samo z zagotovljenimi službami, ki so izdatno subvencionirane. Po nekaj letih življenja na taki višini Kitajci, fiziološko neustrezni za bivanje v takih razmerah, menda velikokrat kar pomrejo.
Mt. Everest Base Camp
Trije dnevi v tovornjaku so bili spet novo doživetje: prvi dan smo bili natlačeni zadaj na prtljagi skupaj s štirimi kitajskimi vojaki, ki so prevoz dobili na svojevrsten način: na eni izmed točk za pregledovanje popotnikov (checkpointov) so ustavili tovornjak in voznika postavili pred dejstvo, da se bodo vojaki peljali z nami, ali pa nas ne spustijo naprej. Moram priznati, da za bolj učinkovit način štopanja še nisem slišal... Kolesa so bila privezana ob stranicah, nas in prtljago pa je premetavalo po meter visoko – brez pretiravanja. Zvečer sem se skoraj zjokal ob svoji posodi, ki je bila popolnoma zmečkana, saj je bila torba pod rezervnim kolesom od tovornjaka, pa si zamislite, kaj se dogaja pod takim kolesom, ko skače meter visoko!
(se nadaljuje)
S kolesom od Kirgizistana do Nepala 5
Potrebovali smo en mesec, da smo se naučili upravljati gorilnik, zaradi katerega nekajkrat sploh nismo jedli kosila (ali pa smo jedli na pol surovo). Hvala Thomasu, da je neko jutro, ko sem se lotil gretja vode za zajtrk, prekinil moje običajno jutranje preklinjanje, ko je gorilnik že tretjič zapovrstjo ugasnil. “Hej, hej, ne moreš začeti dneva na tak način!” je zaklical iz svojega šotora in potem smo se lotili gorilnika. Izkazalo se je to, kar smo sicer potihem vedeli, a nismo poznali izhoda iz situacije: gorilniku pač nismo bili kos. Do konca sem se ga tako naučil, da je brnel na ves glas, dva litra vode sta pa zavrela, preden smo v torbah našli Kolinskino instant juho za dnevni menu.
“Tukaj se začne Tibet!”
Verjetno vam je jasno, zakaj je Thomas zjutraj in zvečer redno servisiral svojo Emo (vmes jo je tudi krstil), pri tem pa mu je največ pomagal Matej. Včasih nam je pokazal, kakšne gverilske prijeme je pri tem uporabljal in vsakič znova smo ga bolj občudovali, zakaj se še ni spravil na nek kamion in pustil Emo kot spomenik cesti, ki si tak naziv komaj zasluži.
Smo pa tu nekje tudi začeli spoznavati Tibetance, ki so sčasoma zamenjali Ujgure. In se kmalu prepričali tudi v to, kar nam je Thomas že večkrat povedal, namreč, da so Tibetanci neprimerno bolj inteligentni, omikani in sposobni kot Kitajci. Ko vidiš, v kakšnih razmerah živijo, predvsem nomadi, ki se selijo iz enega pašnika na drugi in celo življenje preživijo v šotorih, ne moreš, da ne bi čutil velikega spoštovanja do njih. Celo življenje jedo večinoma tsampo, jogurt iz jakovega mleka in pijejo čaj z jakovim maslom. Tsampa je jed, ki je pripravljena iz ječmenove moke, to pa pridobivajo v nižje ležečih dolinah (najnižje segajo do 3500 m.n.m.) in zmešajo z “jakovim čajem” (pravi čaj z jakovim maslom). Te jedi mi sicer nismo poskusili, smo pa pili veliko čaja, takega navadnega in tistega z jakovim maslom, in pojedli veliko tsampe, ki je krasna jed, če jo namesto s čajem mešaš skupaj s kakavom, rozinami, cimetom, mlekom, piškoti, lahko pa jo posoliš in temu primerno mešaš z drugimi sestavinami.
(se nadaljuje)
S kolesom od Kirgizistana do Nepala 4
Se mi zdi, da sem tukaj na daleč spoznal občutek alpinistov, ki pravijo, da so na vrhu sicer veseli, da jim je uspelo, ampak so ponavadi preveč izčrpani, da bi se tega zavedali. Škoda, da ni bilo lepšega vremena, saj se sicer s tega prelaza vidi K2, drugo najvišjo goro na planetu.
Sledil je 24-kilometrski spust v vas, ki jo najdeš na vseh zemljevidih, mi smo bili pa nad njo zelo razočarani. 6 hiš na desni in 4 na levi, povsod Kitajci, ki strežejo tovornjakarjem (in občasnim norcem na biciklih:). Veter je tako hrumel celo noč, da o šotorih sploh nismo razmišljali, so nas pa tu dohiteli Nemca, Roland in Berndt, in Švicar Thomas. Nemca sta prikolesarila iz Grčije preko Turčije, Irana, Uzbekistana, Kirgizistana, Thomas pa je svetovni popotnik, ki se je namenil priti čez Tibet na kitajskem kolesu za 60 dolarjev. Vsi smo ga občudovali, predvsem njegovo jekleno voljo, da je nadaljeval na kolesu z opremo SIS in 18 prestavami, košarami za na tržnico in 35 kilogrami prtljage (menda ga je nekdo naplahtal, da na tem področju preko 1000 km daleč ne moreš kupiti nobene hrane). No, izbira res ni kaj vem kakšna, kitajske nudle ali riž z zelenjavo pa vseeno dobiš v skoraj vsaki vasici.
Potem so se začela prečenja rek. Male potoke smo kar prevozili, v primeru bolj motne vode si se kvečjemu ustavil, ocenil situacijo ter potem vzel zalet in gremo. Velikokrat pa se je zgodilo, da ni šlo drugače, kot da smo najprej naštudirali najboljšo pot, se sezuli in tisti, ki si je najbolj želel osvežitve, je prvi preizkusil globino. Reke pa mrzle, saj so večinoma pritekale iz talečih se ledenikov. Ko je bil prvi čez, je naslednjemu kazal pot in do zadnjega smo že kar vedeli, kako je treba.
Zabavna so bila tudi kosila, dokler smo jih prakticirali. Na tem področju je kar šlo, saj so bile reke kar pogoste, kar je bil osnovni pogoj, da smo dobili vodo za kuhanje. Večja težava se je pokazala ob našem upravljanju gorilnika, saj smo bili vsi trije na tem področju popolni zelenci. Vsi smo namreč poznali plinske gorilnike in imeli enake Primuse, za tole smo si pa omislili pravi “Multi Fuel” gorilnik, ki prebavi skoraj vse, od različnih plinov do našega goriva, kitajski bencin. Vse teče krasno, dokler sta izpolnjena dva pogoja: da je gorilnik čist (ni bil) in da cevka, kjer se gorivo spreminja v plin, ostaja vroča (prav tako ni ostajala). Pa še pravi pritisk mora biti v steklenici z gorivom, kar je na 5000 m še dodatna težava.
(se nadaljuje)
S kolesom od Kirgizistana do Nepala 3
Menda v prevodu Taklamakan pomeni “Ko prideš noter, ven ne prideš več živ”. Vse tri dni kolesarjenja po robu puščave, ki so jo občasno prekinjale oaze, smo popivali na veliko. Po več kot 10 litrov vode na dan. S tistimi kapljicami, ki vodo sicer razkužijo, obenem pa še zasmradijo, jo kljub neznanski žeji piješ silno težko. Dva obrata pedal in že so usta suha. Na srečo smo povsod za drobiž kupovali lubenice in verjetno bili mimogrede nekakšen žepni cirkus za lokalce, ki so se zelo zabavali ob pogledih na naša kolesa. Tu smo tudi pogruntali tehniko prebijanja ledu: vsi so najprej potipali gume in nato sedeže. Kmalu smo ugotovili, da jih lahko sami usmerimo na sedeže, ker sva z Gorazdom imela tiste brez gela, Matejev pa je bil zelo udoben in mehak. “Oooo, to je pa mehko, a?” si jim pomignil in cela zbrana družba se je smejala, nakar so hoteli vsi preizkusiti sedeže, mi smo imeli pa mir, da dokončamo naslednjo lubenico.
(odlomek)
Subscribe to:
Posts (Atom)