KITAJSKA: Peking - Xian - Šanghaj - Hangzhou 10 dni. Pojdi z nami

Kitajska je velika in nenavadna dežela, v kateri živi več kot milijarda ljudi, dežela, ki je po naravni in kulturni raznolikosti edinstvena. Tako kot pokrajina je fascinantna tudi zgodovina. Vse to in še veliko več združeno v našem novoletnem potepanju po Kitajski.

CENA: 1.799,00 € 

 

1. dan LJUBLJANA - PEKING
 Zbor potnikov na letališču Brnik dve uri pred poletom. Prijava in polet letala s postankom proti Aziji. Obrok na letalu.

2. dan PEKING
 Po pristanku in ureditvi vstopnih formalnosti se bomo odpeljali do Nebeškega templja, edine točke zunaj Cesarske palače, katero je moral cesar obiskati vsaj enkrat letno - ob praznovanju novega leta, imenovanega tudi »Spring Festival«. Tempelj obsega številne zelene površine in obredne komplekse (Okrogli oltar, Zid odmevov, Molitvena dvorana…), ki so vsi pomniki odlične mingovske arhitekture. Še skok v center kitajske tradicionalne medicine in na večerjo, kjer nam bodo poleg ostalega postregli še z pekinško raco. Namestitev v hotelu, nočitev. 

3. dan PEKING - kitajski zid
 Po zajtrku bo sledil prevoz do mogočnega kitajskega zidu, katerega je za obrambno in povezovalno vlogo začel graditi veliki Qin Shihuangdi! Veliki zid še danes daje občutek mogočnosti in varnosti, sami pa se bomo lahko prepričali o njegovi trdnosti in veličastnosti njegove lege s sprehodom-plezanjem po njem. Kosilo ter pozno popoldanski povratek v Peking … Prosto za počitek ter regeneriranje morda ob kakšni tradicionalni masaži. Nočitev.
4. dan PEKING - Tiananmen
 Zajtrku bo sledil ogled celodnevni ogled velemesta: najprej na prvi simbol mesta - trg Tiananmen in spoznali bomo zgodovinski pomen trga ter njegov današnji simbolni pomen. Trg obkrožajo mogočne palače in cesarske zgradbe, v njegovem osrednjem delu pa se nahaja mavzolej nekdanjega voditelja Maa Zedonga in spomenik ljudskim herojem. Nato do »Prepovedanega mesta« oziroma pravilneje cesarske palače. Kompleks 9999 sob in soban je en največjih in najlepše ohranjenih v svetu. Nekdanji izključni privilegij cesarjev bomo spoznali na ogledu mogočnih dvoran med katerimi kraljuje dvorana Najvišje harmonije. Cesarska palača je bila dejansko mesto v mestu in je bila popolnoma samozadostna ter odlično utrjena. Hkrati je predstavljala delovni prostor številnim evnuhom in cesarjevim konkubinam, ki so s časom vse bolj vplivali na razvoj kitajskih dinastij, njihove vzpone in padce. En najlepših delov palače je tudi cesarski vrt s paviljoni in banketno dvorano. Večerja, nočitev.

5. dan PEKING-XIAN
 Po zajtrku prevoz na železniško postajo in vkrcanje na super hitri vlak do Xiana. Po prihodu večerja v restavraciji in pokušina znamenitih cmočkov (dumplingov). Namestitev v hotelu, nočitev.
6. dan XIAN-ŠANGHAJ
 Po zajtrku ogled znamenitega območja mavzoleja velikega cesarja dinastije Qin. Na našem dnevnem programu bo arheološki park Teraccotta vojščakov, več kot 7000 se jih nahaja v urejenem predelu v popolni bojni formaciji. Njihove poteze obraza so individualne, kot da bi dejansko predstavljale vsakega vojščaka tega mogočnega generala in cesarja. Že od odkritja območja leta 1974 je to ena največjih kulturno-zgodovinskih dragocenosti človeštva. Po ogledu nadaljevanje odkrivanja mestnega centra z odlično ohranjenim mestnim obzidjem in izrazito podobo muslimanske četrti s tržnico. Kosilo v restavraciji. Še ogled slovite lokalne obrti - rokodelskega centra izdelkov iz žada, Kitajskega izbranega nakita in okrasja. Prevoz proti železniški postaji, vkrcanje na vlak spalnik, namestitev v klimatiziranih 1/4 posteljnih kupejih. Nočna vožnja v Šanghaj.
7. dan ŠANGHAJ
 Po prihodu v Šanghaj bo zajtrku v hotelu sledil ogled mesta: vrtovi Yu iz leta 1559, ene redkih arhitekturnih ostalin cesarske Kitajske v velemestu, kjer je idilično predstavljen osnovni koncept vrtov in parkov po kitajski spiritualno-arhitekturni zapovedi, Templja Žametnega bude, predela Bund s kolonialnimi poslopji na eni in mogočnimi stolpnicami na drugi strani reke in slovite avenije Nanjing. Večerja, namestitev v hotelu, nočitev.

8. dan ŠANGHAJ – ZHUJIAJIAO-HANGZHOU
 Zajtrk. Najprej bomo obiskali slikovito vodno mesto Zhujiajiao, kjer bomo občudovali starodavno arhitekturo hiš, trgovinic in restavracij ob vodnih kanalih in kamnitih mostovih, nato pa se bomo z hitrim vlakom odpeljali v Hangzhou. Po prihodu večerja, namestitev, nočitev.
9. dan HANGZHOU-ŠANGHAJ
 Zajtrk in ogled enega najlepših mest, kot ga je poimenoval Marco Polo v 13. Stoletju. Zapeljali se bomo s čolnom po jezeru West Lake, vstopili v pagodo »šestih harmonij, obiskali plantažo čaja. Po ogledih se bomo z hitrim vlakom vrnili v Šanghaj, večerja in prevoz na letališče.
10. dan EVROPA-LJUBLJANA
 Prijava na polet preko enega izmed letališč proti Ljubljani. Pristanek predvidoma v popoldanskem času.

Dve nori bejbi na trekingu 7 Drugi utrinek

Včerajšnji večer je kot mora. Ne moreva zaspati. Strah naju je. Strah, ker ne veva, kaj se dogaja izven hiške na jezeru, kaj se dogaja po napadu na Afganistan po Kašmirju. Vojska se zbira v mestu, občutek imam, da naju ljudje še bolj čekirajo s pogledi, kot so naju. Da za temi pogledi ni več skrita le gola radovednost nad dvema svetlima turistkama, ampak vprašanje »a sta iz Amerike?«

A spadata med tiste, ki ne marajo muslimanov, ki govorijo o vojni in napadu na muslimanski svet? Od ljudi izvem le don`t worry. Nihče noče nič povedati. V želodcu imam kepo, strah me je. Mami je telefonirala, govorila mi je o eksploziji na avtobusu v Srinagaru. Samomorilski napad. Doma vlada panika, mediji strah le še povečujejo. Na jezeru odmeva le tišina, ni slišati bombnih eksplozij, krikov ranjenih, siren reševalnih vozil. Kaj se dogaja kilometer stran, na obali? Kaj se dogaja na kašmirski zemlji, ki se je dober teden nazaj pripravljala k drugi letošnji žetvi riža? Kako bova prišli do meje?

Ne morem zaspati. Obe s Tino sva istih misli. Po eni strani bi se kar prepustila toku, kar bo, bo, po drugi strani pa – preveč rada imam to življenje, ta trenutek, da bi se kar tako na hitro poslovila. Muči me paranoja in obletavajo misli na smrt. Takrat ob ognju zvečer v gorah sem začutila tako neverjetno moč, ko sem se na ves glas drla I`m alive, tako radost, da živim... Ta trenutek pa mi po glavi begajo same traparije - bombe na avtobusu, pa vojaki s pištolami, pa vse tiste kontrole, ki naju spet čakajo na poti nazaj. Čimprej želiva zapustiti Kašmir. Noč je nemirna, moreče sanje mi ne dajo spati. Nočem še umreti. Ne še.

Dve nori bejbi na trekingu 6

Včerajšnji dan se je končal še bolj noro. Okrog pol štirih smo končno dočakali avtobus. Nabasan do zadnjega, nisem si predstavljala, kam se bomo zbasali še mi. Pa zagledam Farukovo roko. Tisti trenutek sem ga bila tako vesela, da bi ga najraje objela – prišparal nama je sedež. V vsej tisti zmedi... Sediva že, ko nama Golam od zunaj zavpije, naj odpreva okno. Notri nama vrže še tisti dve kokoši, ki sta preživeli. Tina ju stlači poleg sebe.

Avtobus se komaj premakne, vse škripa in ropota. Na naslednji postaji se folk malo premenja, en možak notri potisne ovco. Cel cirkus. Po nekaj kilometrih se Faruk poslovi in nekaj začne govoriti. Končno ugotoviva, da hoče tip, napitnino. Čisto me je razočaral. Toliko o prijaznosti, o petju ob ognju, o igranju na kanto od petroleja, o smehu... Vse za denar. Njegova odprta dlan pred mojim nosom, pa proseče oči in neizgovorjeni “kaj pa zame... denar vseeno rabim, da preživim, od prijaznosti bom ostal lačen...” mi malo poderejo ideale v glavi. Čez kakšno uro (aja, Faruku dava 50rs in kar učke se mu zasvetijo) naletimo na popoln zastoj. Pojma nimam, kaj se dogaja. Spet cel kup vojakov. Kar stojimo.

Potem končno izveva, da se je prevrnil vojaški kamion in ga morajo izvleči iz rečne struge, kamor je padel. Naš avtobus se skuša zriniti in priti mimo. Precej strašljivo izgleda vse skupaj, na eni strani nam prehod ovira vojaški tovornjak (kjer imajo ravno malico), na drugi strani pa strma stena ob reki. S Tino skočiva z avtobusa, čeprav Golam neki jamra, da “don`t worry”. Dovolj jih imam. Zanje je vse “don`t warry, chicken carry”... Naju je ta trenutek rahlo strah. Od domačina dobiva v roke časopis. Amerika bo v 48 urah napadla Afganistan, prebereva. Čimprej želiva zapustiti Kašmir.

Kakšen Leh, mestece v osrčju Himalaje, kamor sva hoteli – tam je le še več vojske! Res da izgledajo prijazni, smejijo se, ampak ko gre človek mimo tebe, do zob oborožen, s pištolo v roki, pa ves črn, vseeno ni prijeten občutek. Čeprav se obrne k tebi in te z nasmehom vpraša: “Any problems? Are you happy?” Ja, ja, mu odvrneva. (Very nice country, very nice people.) Ni problema, samo tistole avtomatsko igračo, ki jo držiš v rokah, obrni stran od naju. “You like here?” nadaljuje. “Vey nice country, very nice people,” ponoviva midve.

Avantura se, ko pridemo mimo teh blokad (vojska, ki je “hitela na pomoč”, je zablokirala cesto s svojimi kamioni z obeh strani), šele začne. Šofer mora očitno nadoknaditi zamujeno (vsaka minuta, ko pride prepozno, pomeni odbitek pri plači). Zavor sploh ne uporablja, le hupa. Trese. Moj želodec spet znori, Tino kuha vročina. Pa se v bistvu zabavava. Ovca je posrala pol avtobusa, ena naša kura je crknila, v glavnem, dogaja se. Prav uživava. Smešno drugače je vse skupaj.
(se nadaljuje).

Dve nori bejbi na trekingu 5

Ura je ne vem koliko, oblačno je in piha. S Tino leživa v travi, Faruk nama je prinesel odejo, da je vsaj za spoznanje topleje. Smo že dol, pa čakamo na avtobus. Nihče ne ve, kdaj pride. “In 20 minutes,” je rekel Golam, “maybe tomorrow,” pa prizna Faruk. Haha. Indija. Želodec imam še vedno težak. Indijska hrana je odlična, če tvoje telo normalno funkcionira. Sedaj si ne morem niti predstavljati, da bi jedla tipičen kašmirski zajtrk družine Dangola ali njihovo kosilo (riž, zelenjava, piščanec ali riba...). Tisti sok bi pila, Happy Day, z ekstra veliko mesa od pomaranče. Mmm. Samo ne vode ali čaja! Golam nama prinese mangov sok, ki ga je staknil v podirajoči prodajalnici. Pločevinka je tako zapackana, da me vse mine. Slamica tudi. Prosiva za kozarec. Ko ga pogledam, si le zaželim, da je umazan samo od zunaj in ne tudi od znotraj, ter zlijem vanj sok. Gost je. Paše, čeprav je okus odvraten.
Tina se sklanja nad mojo od bolečine spačeno faco in se mi smeji. Da bi me razvedrila in popestrila “praznovanje”, mi lenobno kaže gore nad mano. “Glej, Alja, kje si... V Himalaji!” ... “V pm, v bistvu...” hitro doda. Če odmislim, da me boli trebuh in glava, pa da sem utrujena, pa da me zebe,... – saj sem čisto happy! Misel mi uide na včerajšnji večer. Faruk je zakuril ogenj, meni tablete, s katerimi se nafilam, za tisto uro dajo novega zaleta. Skačem okrog in slikam v noč, pa ogenj in rumeno polno luno na nebu, posejanem z zvezdicami. Kot v pravljici so gore okrog nas odete v svetle tančice mesečine. Drevesa v bližini na tla rišejo dolge, mehke sence. Faruk privleče prazno kanto petroleja. Poje. Pesmi o Zuni in Hasini sklada. Njegov krik in udarjanje po kanti se razlegata med gorami. Lepo mi je. Tu gori, daleč nad svetom, daleč od vsega in vseh. Sama s sabo sem. V trenutku. Glava sicer še boli, a vse v meni prepeva. Faruk divje ploska, skače in pleše bojni ples okrog ognja. Lepo mi je.
Ko sedim tule v travi, se počutim tako domače. Kot da bi vse poznala, na vsakogar se takoj navežem, vsi so tako odprti. Ljudje ti tako hitro prirastejo k srcu, ne morem verjeti, povsod se počutiš sprejeto. Nora je ta dežela, res.
Le kdaj bo prišel avtobus oz. karkoli, kar bi nas pripeljalo v Srinagar?!
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 4

Sedim v šotoru, Golam je prižgal plinski kuhalnik, ki prijetno greje prostor. Glava je obupno težka, na pol mrtva sem. V trebuhu stiska topa bolečina. Po Lekadolu in polurnem dremanju je malo bolje. Z enim ušesom poslušam Tino in Golama, ki razpravljata o porokah pri nas in tu. Precej zanimiva tema za pogovor z zavednim muslimanom, ni kaj. Na besede moraš paziti, ker enostavno ne razume. Poroke so dogovorjene, ženina dekletu dodeli oče, seveda šele po obisku astrologa, ki pove, ali so jima zvezde sploh naklonjene in se ujemata v znamenjih. Sledijo srečanja s starši bodočih zakoncev, pa prerekanja in barantanja za višino dote. Tako piše v koranu, doda. Pika. Tu se pogovor zanj konča. Ne razume, verjetno niti noče razumeti nas, našega načina razmišljanja, naše kulture. Faruk se nam kmalu pridruži in razvije se živahna debata. Zamenjamo temo, ob tej je treba preveč razmišljati, kaj in koliko boš povedal, da bo še primerno za svet, v katerem sva se znašli.
Sesuta sem. Danes ponoči sva spet spali v kuhinji, ker se je moj želodec včeraj zvečer odločil, da bo pobruhal pol šotora in še vhod (samo zato, ker Tina ni našla zadrge za vrata odpret...). Ves riž, vse tablete. V kuhinji si spet uredimo skupinsko posteljo. Spijem malo vode, tresem se od mraza in bolečine pretresenega želodca. V glavi razbija. Vsi že spijo, ko me ponovno zvije. Vržem se pred vrata šotora in samo da pomolim glavo ven, spet leti. Po Farukovih plastičnih čevljih. Potem je na srečo mir.
Zjutraj s Tino od Golama izprosiva mleko v prahu. Paše, čeprav mi želodec spet stavka. Obe sva utrujeni in neprespani, dve noči, ki sva jih preživeli stisnjeni v skupnem šotoru, premalo tekočine in slaba hrana naju še bolj zdelajo. Ležim na travi, ko se Tinč spomni na moj rojstni dan. Zapoje mi “happy birthday.” Hvala ti, Tinč... Ko bi se vsaj želodec pomiril. Trenutno mi sploh ni jasno, kako bom prišla do doline. Hoditi ne morem, poni preveč trese. Sesuta sem.
 (se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 3

Pot se spet začne strmeje vzpenjati. Faruk in Raja uideta naprej. Za kakršenkoli pogovor je sape premalo, gledam v tla, v kamenje, ki se melje pod črnimi supergami. Vsake toliko časa pohodim kak skromen košček trave. Pod sabo v kotanji opazim zaplate snega. Vroče je, nebo pa brez oblačka. Faruk nekaj kriči proti nama. Brez sape sem, le nasmehnem se mu. Še en korak, daj no, Alja. Tina je že ob Faruku. Sama se ustavim ob napisu na skali Nichini Pass. Sesedem se na tla in lovim sapo.

Tik pred mano, nekaj sto metrov višje je nov vrh, pogled mi obstane na verigi ostrih sivo-črnih skalnatih pettisočakov, ki mi zakrivajo pogled na K2. Dve uri hoda po ledeniku je še do tam. Pokrajina je čudovita, tako – nezemeljska. Modro nebo brez oblačka, belina ledenika v bližini, pa suhe travnate bilke pod mojo rito. In gore, kamorkoli pogledam. Zeleno rumeni gozdovi pod mano in nad njimi zasneženi vrhovi, pred mano črne gmote novih in novih gora. Veličastno. Izmučena sem, a srečna. Spet me preveva tisti občutek neznanske svobode in energije, če bi imela dovolj sape, bi zapela, vrtela bi se v divjem ritmu srca, norela bi. Skakala bi.... pa se le počasi odvlečem do Tine in Faruka. Eno samo sonce je na najinih obrazih, Faruk verjetno začuti najino vznemirjenje. Smeji se. Življenje me ima popolnoma v oblasti, čutim njegovo moč, njegovo veličino, vse okrog mene je ljubezen. Neskončna radost.

Nebo nad goro prekrijejo temni oblaki. Spuščamo se že, ko začne pihati močan veter in s sabo prinese dežne kaplje, ki ostro bičajo po obrazu. Zavijem fotoaparat in si ga stlačim pod anorak. Mrzlo je. Začne snežiti in Faruk skoraj teče navzdol. Raja in Tina ga še dohajata, jaz pa spet le lovim sapo. Zaradi kapuce na glavi vidim le s polovico očesa, kamen na katerega stopim, se mi prevali, da klecnem. “ Dejta me počakat...” Na srečo se vihar pomiri skoraj tako hitro in nepričakovano, kot se je začel. Smo že ob hudourniku. Zlezem na Raja. Tina hodi ob meni in se smeji. Še čez gozd in dolgo travnato ravnino moramo. Noge se mi zapletejo, ko zlezem s konja in stopim na tla. Utrujena sem. Raja očitno nenaklonjenost pokaže tudi Tini, saj z njo na hrbtu oddrvi navzdol. Faruk leti za njima. Pri šotoru so že, Golam jih z navdušenjem pričaka. Mene čaka še ta presneta neskončna ravnina! V želodcu je luknja, v glavi prepih, a srce mi poje od radosti. Da le noge ne bi bile tako težke.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 2

Sedim v baznem taboru, kot sva s Tino preimenovali šotor s kuhinjo. Lepo toplo je, samo sem popolnoma uničena. Zjutraj smo se Farukom odpravili naprej. Golam se je izmuznil, mora paziti na šotore, pa večerjo mora narediti, nama zatrdi. Pustimo ga samega. Noro je, čeprav zelo, zelo naporno. Zaradi višine čutim napor že, če si obrišem nos. Tudi ko oblečem anorak, pljuča potrebujejo nekaj trenutkov zase.
Dobro, da imamo s sabo enega od ponijev... Raja me očitno ne mara, takoj, ko se Faruk oddalji, me brcne v koleno. Zaradi skale za mano se mu ne morem izmakniti, tako da me njegovo kopito ujame po celem notranjem delu stegen. Koleno takoj postane rdeče in zatečeno, oba stegna sta poslikana z vijoličnimi lisami. Nice.
Faruk me tolaži: “Raja Zuni fighting. Why? Raja is angry. Little hungry, there`s a little angry...” Tudi Tina ne sme zaostajati za mojo nerodnostjo, ko stopi proti potoku, ki teče ob poti, ji spodrsne in konča v vodi. Mokra je in umazana. Smeha nam ne zmanjka, tudi Faruk se prav zabava ob nama.
Dal nama je kašmirska imena – Tini Hasina (cvetica), mene pa že od včeraj, ko sem se Tini drla “zuni, zuni” (zunaj), kliče Zuni (luna). Nice. Pa ta njegova pojoča kašmirska angleščina, ki ti ob neprestanem smejanju dodobra pretrese ves trebuh. “She talking me shower, me talking no shower, to much cold water...” se je drl, ko je Tina zletela v vodo.
Tik pred sedlom pojemo. Golam precej slabše kuha od mame, v škatli s kosilom najdeva sladek toast s skromnim koščkom piščanca, ki je še včeraj frfotal po šotoru, nekaj kuhanih korenčkov in dve polovici na pol gnilega krompirja. Faruk ima s sabo le pol polivinalaste vrečke z rižem, pa še to deli z Rajo. Poni tudi od naju dobi kos krompirja, a ga ne poje. Že ve, zakaj.
(se nadaljuje)

Alja Rebolj - Indija - Dve nori bejbi na trekingu

Dve nori ženski sta se spravili na treking po Himalaji. Mislila sem, da bo precej lažje...

Zbudijo naju šele okrog devetih. Seveda se nikomur ne mudi, lepo počasi pozajtrkujemo, vsak svoj posušen čapati z maslom, trdo kuhano jajce in čaj z mlekom. Spakiramo. S šikaro se odpeljemo do obale, naprej pa s starim avtomobilom do približno 90km oddaljenega Sonamarga. Vmes kupimo še tri kokoši, ki se potem vsake toliko časa oglasijo izpod Golamovega sedeža. Pokrajina je čudovita, bolj ko se bližamo Himalaji, lepša je. Zelena voda, pa 4000m visoko nad nami gore. Sicer brez snega, a izgleda veličastno. Vmes se ustavimo na čaju. Paše. Pa Golam naroči še kolač. Heaven. Tu najbolj pogrešam sladko in ta kolač danes... Mmm... Ob vznožju pojemo kosilo, mama Saida nam ga je že zjutraj pripravila, naložimo ves tovor na dva konja, komaj žive kure prav tako, pa odidemo.

Po parih metrih sem že čisto izmučena. Dobro, da je Golam naročil ekstra konja (“for small babies”, kakor naju kličejo) – zase, zame, Tina pa itak kar leti gor. Odpirajo se veličastni razgledi na gore okrog nas, sneg je že na vrhovih, in med skalami nedolžno beli ledeniki. Višje ko smo, bolj sem utrujena. Ves čas se le vzpenjamo in to zelo hitro. Naenkrat mi postane tako slabo, da mi niti par minut počitka ne pomaga. Zlezem na konja. Bleda sem in tik pred tem, da na hitro izpraznim želodec. Kar nekaj minut na hrbtu ponija rabim, da se telo umiri. Kratek počitek in spet peš naprej. Sedaj je lažje, bolj položno postaja. Oko počiva na zelenih planjavah, nad mano je modro nebo, pred mano pa listnat gozdič, oblit v neverjetne jesenske barve. Zadnji vzpon, Faruk, naš vodič, in Golam razpakirata konje, postavimo šotor. Super je. Med gorami, na višini okrog 3500m. Crazy. Sonce je že skoraj zašlo in postaja hladno. Za večerjo bo kokoška. Preživele so pot, vse tri, sedaj se bo ena poslovila. Mislim, da bom postala vegeterijanka.

Temno je že. Najin šotor se spreminja v ledeno jamo. Ko naju Golam povabi k sebi v kuhinjo, takoj pograbiva odeje in spalne vreče ter se preseliva tja. Spati se ne da. Prostora je premalo. Tiščimo se skupaj, da nas ne zebe. Mraz reže v kosti, zaviti smo v vse odeje, ki jih imamo, a tudi zemlja, od katere nas loči le debela prešita odeja in nekaj polivinila, je ledena. Sanjam. Sredi noči smo že vsi naveličani premetavanja sem in tja. “Mama, chai...” zajamra Faruk. Čez nekaj minut je čaj res narejen, Golam vrže v vrelo vodo nekaj semen. Premočen je, a kljub temu ga spijem, da se vsaj malo pogrejem.
(se nadaljuje)

Pamukkale & smisel v nesmislu

Pred nama se odprl nenavaden pogled: hrib posut z zemljo in redkim grmičevjem, je bil prekrit z belo snovjo, kot nekakšna sladoledna kupa s smetano. Bila sva obkrožena z množicami turistov, ki so se mravljinčili po tej atrakciji, in priznati moram, da vse skupaj, kljub svoji lepoti, v takšnih okoliščinah izgubi svoj čarobni pridih.

Nato pa je sledil nepričakovan preobrat: začelo je deževati, kar je ob tem letnem času prava redkost. Ljudje so se hitro odpravili v svoje avtobuse in večina je zapustila kraj. Ostala sva praktično sama. Redki bazenčki so bili sicer zdaj videti še lepši, a hkrati je iz njih zavela grenka preteklost.
 V tistem trenutko priteče stražar in naju spusti na originalne bele 'posodice', le štiri so se uspele rešiti grabežljivim uničevalcem narave. Začudeno sva ga pogledala, kajti prej je stražar izgledal naravnost sovražen. Nekega mladeniča je pregnal iz zastraženega področja z precejšnjo mero 'nasilja'. Zakaj je nama namenuil to čast, mi še danes ni jasno. Namakanje in obloge iz magnezija in ostalih mineralov, ki se nabirajo na dnu je bil čudovito. Z namakalnimi sistemi skušajo turške oblasti s pomočjo UNESCA ponovno ustvariti naravne bazenčke, a za to bodo potrebna dolga dolga leta. V tunelih se preko dneva nabira voda, nato pa jeze odmaknejo in v slapovih se razlije po pobočju. Usedline, ki se ob tem nabirajo z leti, desetletji ustvarijo oblike, podobne polkrogom. Deležna sva bila tudi tega spektakla.

Prepričana sem, da z najinim namakanjem nisva uničila naravnega bogastva, saj so se v njih dolgo kopali Rimljani, pa jih niso uničili, uničile so jih odplake tamkajšnjih hotelov, ki so jih spuščali kar preko teh naravnih biserov.
Skoraj sigurno ne bi bila deležna te sreče, če ne bi začelo deževati. V množicah človek ne izgubi le svoje identitete, pač pa je okrajšan tudi za marsikatero neverjetno izkušnjo.